bloody Sunday

Posted: March 4, 2019 in Uncategorized

Ok, že drugič ta mesec menstra. Totalno zmešan ciklus zadnji dve leti. Hormoni? Predpriprava na meno? Že? Menda se da to ugotovit na krvni sliki, mende, ja, da vidiš vsaj približno, kje si. Kot ženska. Hecno. Vso mladost ti grejo te ne-bodi-jih-treba krvavitve na jetra, vedno se zgodijo ravno, ko greš na morje, pa ravno, ko bi imela gor ta bele hlače, pa ravno, ko bi … ko bi vse.

Ko maš pa enkrat 40 let in +, si pa sploh ne želiš, da bi menstra ugasnila. Kukr, da bi to pomenilo – kar je v bistvu resnica, da se je z njeno ukinitvijo zaključilo neko obdobje. Ko imaš lahko otroka, kadar želiš, kukr, da zdej si pa uradno stara. Kar naenkrat nisi več godna, plodna in, kar je še vse teh pridevnikov. Kar naenkrat nisi več nič od tega. In, po mojem, celo pride moment, ko si prav želiš, da te vsaj še enkrat zalije. Za slovo. Poslednjič. Iz ene fucken nostalgije, pizda. Ker … Rada bi se poslovila.
Od časov, ko sem lahko zanosila in donosila, srečnica razvajena, še enega dojenčka, pa še enega … Pa čez par let lohk še enega. Pa dnevi, ko te je bolel trebuh, pa dolgi glavoboli, pa sitnoba, vse je bil en velik pms.
To so te mini ženske jamrarije, ki se vlečejo po kofetkih od gimnazije naprej skoz faks, pa potem skoz prve ljubezni, babje večere, (ne)srečne zakone, ločitve. In vse jih živimo, te drobne tegobe, bentimo čeznje, po svoje pa jih tudi ljubimo, ker so znak, ker so THE sign, da lohk še in še.

Pred mano je po mojem še kar ene deset let, ko tardeča še bo. Ne jezim se več, kadar pride, čeprav zdaj včasih tud dvakrat na mesec. O, super, še je tuki. Super je občutek, da če si res zaželim, da imam lahko še enega otroka. Ne da bi to rada ravno ta hip, ampak filing, da lahko, je fantastičen. S tabo, z njim, z nekom. Danes, jutri, pojutrišnjem.

Ja, tko se lajf zasuka. Vsaj meni se je. Da me pomirja občutek, da lahko imam še otroke. Ne znam razložit in verjamem, da sem trapasta slišat. Vseeno mi je. Očitno sem v nekem obdobju, ko me to dejstvo kulira. Ko me marsikaj uzurpira, ko si nisem čist na jasnem, a sem zadovoljna ali pač ne, ali pa ravno ugotavljam, da bi lahko bila še bolj.

Evo, krvavitev, ki pride in pomiri, jebemti. To.

Advertisements

Nestrpna, nestrpna

Posted: February 20, 2019 in Uncategorized

Nenapovedano dobila tri ure časa zase. Šla na hitro hojo, pod tuš, spila pol litra vode, si naoljila telo, zdej pa srebam mrzlo črno kavo in si vlečem odejo čez noge. Še urco mam. Trudim se počasi hitet.

Rabm zbistrit glavo. Vsa ta usklajevanja urnikov, prilagajanja, nenadne odpovedi, kar se tiče naju al pa otrok in obiskov njunega očeta, vse to me nervira in počutim se nemočno. Strašna nihanja v razpoloženju imam. In ne znam postavit neke meje, do kje in kaj je še dobro. Včasih bi bila najraje spet sama. Včasih si želim, da bi bla pač ‘friends with benefits’. Včasih si želim, da bi blo vse drugač. Včasih pa sem noro noro zatreskana.

***
To soboto planirava it s fantom na koncert, imam že vse zmenjeno z varuško, pa je nekdanji mož zadnjič med vrati čez ramo omenil, da bi lahko otroka spet enkrat prespala pri njemu. Tamala je kar okamenela in ni spregovorila niti besede več. On pa ‘malo se pogovorite, pa mi javi’. In so se vrata za njim zaprla, mi trije pa smo ostali na drugi strani v nemi tišini. Kolikokrat sem mu že rekla, da bi bilo fino, če bi se tudi oni kaj pogovarjali o teh nočitvah. Dejstvo je, da jih od začetka nikoli nismo prakticirali, ker ni bilo nobenega interesa, ker je bil prvih par let po ločitvi v pretežno žurerski fazi, zdaj pa nekako ne zlaufa. Še tistih trikrat na leto, ko mi res paše bit malo sama oz. kam it v dvoje, so pri hčerki take stiske. Pa jok. In ne, ne pustim se izsiljevat in veliko se pogovarjam z njo/njima. Da je fajn, da kdaj prespita pri očiju, da bosta lohk poskladiščila spomine na njihove skupne momente, da je dobro, če je kakšen večer mal drugačen od naših klasičnih, pa da men tud paše kdaj pa kdaj sred noči pridt domov in ne pazit, da ju bom zbudila, medtem ko si prepevam pod tušem ob treh zjutraj, potem pa z nogami na pultu pojem še sedmo večerjo, preden padem dol. Rada bi, da bi razumela, da je vse to dobro zanju in zame.
Težko mi je. Rabim to in vem, da bo zanju solidno poskrbljeno. Da ne bo konec sveta, če se enkrat ne bosta stuširala in če bodo za večerjo mal drugačni sendviči. Me pa vedno gloda en tak mini črviček krivde, da sem slaba mama, vsakič, ko ju oddam. Trikrat na leto.

***
Veselim se petka, ko se spet dobim z Irenco, veselim se dneva, ko se uspeva uskladit tud z mojim najljubšim toysoldierjem. Veselim se, da se z babami dobimo pri Barbi v začetku pomladi. Take malenkosti me nafilajo z energijo in pozitivo. Malo ljudi je, ampak so neprecenljivi in nenadomestljivi. In ja, grem sem ter tja med maso ljudi, da vidim, kaj pravzaprav nisem. To.

Tud nama dajem možnost, ker imam zelo zelo rada. Še to poletje. Ki ga želim preživet drugač kot vsako leto, predvsem kot lani. Veliko si obetam, ne bom pa razočarana, če se spet znajdem sama s tamalima na standardnih lokacijah. Tud bo v redu, v vsakem primeru bo vse v redu. Bom pa vsaj vedla, da sem dala zadost priložnosti, pa da se ni nič zgodilo. Ali zarad drugih prioritet, ali preprosto ni blo interesa, whatever, takrat ne bo več pomembno.
Potem bom šla svojo pot, zadovoljna, ker mi je bilo lepo, pa mal naveličana besed, ki jim ne sledijo dejanja.

Kljub vsemu praznina

Posted: February 10, 2019 in Uncategorized

Tisti petek je, ko sta tamala popoldne z očetom. Šla sem hodit, potem sem v miru pol ure stala pod tušem, si dala na lase masko, pa še eno na obraz, se rehidrirala z litrom vode in si celo namazala od tople vode prerojeno telo z oljem. Jebemti, je dobro delo.

Sicer sem v redu. Po dolgem času sem spet začela smučat, končno spet ena tistih rekreacij, ki me zadovolji. Vse mi paše, mraz, sneg, spet pancarji. Tud tamalima gre že kar dobro, sanjarim o smučarskih počitnicah, takih tapravih. Mogoče.

Spet drug dan, jutro, ko ugotavljam, da se ne zbujam več vedno v temo, da so dnevi predvsem zvečer že daljši, takrat sanjarim tud o morju. O slanih laseh in kavbojskem klobuku. O krilu do tal in golih pegastih ramenih. Letos si želim nekaj novga, potihom upam, da res pravo morje. Bomo videli. Želja je velika.

***

Ok, je že tista nedelja, konec podaljšanega vikenda, ko sta otroka spet popoldne par uric z očetom. Ker uliva, danes nisem šla hodit na pst, ampak sem si naredila črno kavo in si po letu pavze nalakirala nohte rdeče. Kaj pa vem … Nisem naivna punčka, ki verjame, da bodo te topli dnevi, ki se sučejo do 10 stopinj, v resnici prinesli pomlad, ampak verjamem, da bo zima še pritisnila. Najraje sredi marca, ko smo vsi že napol v ledrcah. Zato moje roke niso naznanilke nežnih spomladanskih uric, temveč plod trenutnega navdiha. Ker sem trdno prepričana, da se bom še nasmučala.

Lenobna sem. Dec je dežuren v službi. Nasploh se je z njegovo novo službo tud za naju začelo kukr eno novo obdobje. Že tko nisva prav veliko skupaj, zdaj pa bo najin relejšnšip sploh na preizkušnji. Vikendi, nočne, dežurstva, delovnik pozno v večer. Se mi zdi, da mu je vse skupaj precej pisano na kožo, zato ga bom podpirala, zadovoljen je in to je pomembno. To JE pomembno, ja, če si takrat, ko si lahko skupaj, kvalitetno skupaj. Sicer gre najbrž vse po gobe slej ko prej.

O življenju v dvoje sva govorila. Že nekajkrat. Načeloma nimam zadržkov al pa konkretnega vzroka, zakaj (še) ne, ampak sama pri sebi si mrmram, da ne znam več živet z nekom 24/7. Občasno tko rada sama (za)spim, prov rabm prazno posteljo. Rabim it spat ob osmih zvečer in se zbujat celo noč na dve uri kot dojenček. In vsakokrat vstat, it pit, otroka pokrit, skoz okno pogledat, si roke namazat s kremo, it vsaj na pečico pogledat, kolk je ura, karkoli. Nekaj. Če je on zraven, ga nerviram in se zbuja in to. Taka sem že od malega, nikol v lajfu nisem prespala noči. Kadar je on pri meni, sva zvečer dlje pokonci, kuhava in se pogovarjava in greva pozno spat. In potem se ‘uspem’ do jutra recimo samo dvakrat zbudit in to mi je premalo. Ker se mi noč zdi prekratka. Zelo malo spanca rabim. Po mojem, če seštejem vse te prekinjene ure in to, znese moja noč cca štiri ure. Dan za dnem, cel lajf.

***

Ja. Jutri štartam nov teden. Začetek bo deževen, popoldne peljem hčerko na odbojko in sina na košarko. Čist mamasto torej. In obljubila sem si, da se končno mal posvetim tud sebi, da se naročim na merjenje kostne gostote – ponovno in za kontrolo, na eno masažo hrbta – onega dne je fizioterapevt, pri katerem sem se znašla naključno, ugotavljal, da je moj ramenski obroč konkretno zategnjen, kar je značilno za ljudi, ki imajo težave s tesnobo, kar jst definitivno sem, k zobozdravnici – da mi odšprica zobni kamen, predvsem pa, da grem čim večkrat hodit, da vsaj za trenutek spucam to svojo prepolno glavo.
Frizer lohk počaka, lase imam zavozlane in lepe.

Zdej bom pa v miru spila še hladen čaj, v katerem sta že petinštirideset minut namočeni dve vrečki in naredila dva, tri kroge po praznem stanovanju, po prekrasnem in malo grobem kot noč temnem podu panga panga in bom samo neskončno hvaležna za ta svoj – najlepši – prostor pod soncem, kjer sem lahko to, kar sem. In sem varna.

***

In … Kljub mamastemu štartu tedna bo prenekateri večer precej nemamast, konktretno sočen in zmerno roknrolast.
Ja. Tko živim. Trenutke lovim. O tem govorim.
Zakaj torej ‘kljub vsemu praznina’?
Zato ker … Prazen prostor, space, Space oddity.
Zato.

December je tuki. Mesec t.i. zaobljub in planov za naprej in rezimejev za nazaj. Tudi mesec velikih zabav in pisanih lučk. Sama sem že leta nazaj nehala delat plane, ker je vse, kar si želim, še posebej po letošnjem stresnem letu, zdravje. In če bo zdravje, bo tudi vse drugo.
Kar se tiče preteklega leta, nimam nič za dodat. Bilo je, kakršno je bilo, in sprejmem ga. Ker sem se veliko naučila. Ker sem (se) veliko ljubila.
Predvsem pa, kot se vedno trudim, sem veliko Živela.

Tale decembrski teden je bil klavrn. V nedeljo zjutraj sem sina peljala na dežurno, ker se je zbudil z vnetim očesom. To isto nedeljo zvečer ga je začelo boleti še uho, zbudil se je s pretresljivim jokom ob desetih zvečer in vikend se je končal opolnoči – že drugič ta dan na dežurni, kjer je dobil antibiotik. Ker je, revež, istočasno skupil še trebušno virozo, je izbruhal vsako dozo zdravila. Zato sem se naslednji dan, ko je še zakuhal, vrnila v zdravstveni dom, kjer so mi dali močnejši antibiotik. Ki pa ga je vseeno vztrajno zavračal. Vsakič, ko sem mu dala žličko sirupa, je bruhal. Pa še nekajkrat vmes. Zato sem klicala zdravnico, kaj je za narest, namreč: uho je bilo vneto, zdravilo pa nikakor ni doseglo cilja – da bi vsaj dve uri ostalo v telesu. Tako je v torek dobil še tretjič drug antibiotik, tokrat v tabletah. Ki pa jih, kljub temu da ima osem let, ni mogel pogoltnit, tako da sem jih morala prej stret na žlički. Čeprav v navodilih piše, da se ne sme. Ker …. Ja, tist ‘ker’ je bil, ki mu je v navodilih sledilo vsaj deset strašnih ‘zato, ker-ov’. Jebi ga, ampak ni šlo drugač. Hvalabogu imam za take primere – res lohk rečem prjatla, ki je zdravnik in me vsakič pomiri. Ker ko je človek neprespan in rahlih živcev, vidi samo strahove in vse črno. Da bo tamal umrl, ker sem mu zdrobila tabletko in potem so se sestavine v njej prehitro in v hudem navalu in šusu sprostile v tisto nežno in bledo telesce in to. Videla sem hude krče umirajočega đankija v minjon pižami in srce mi je nabijalo. Ja, tako sfukana sem bila. Ja.
Klinc. Je bil pač to dan, najbrž sreda, ko je trebušna viroza dosegla tud mene in hčerko, ko sem v dveh dneh na vse možne načine ‘odtočila’ 3 kile, ko sem komaj sproti pospravljala za nami pobruhano in podriskano in ko smo po tri ure v kosu skupaj naloženi en poleg drugega prespali kar v dnevni na kavču.

Danes je petek in prvi dan smo vsi trije boljše. Sicer zelo utrujeni, ampak smo uspeli požulit par rezin popečene žemlje in nekaj slanih ribic. Se postavljamo na noge. In tole okrevanje je uiber kjut. Jst berem, tamala pa cel dan rešujeta križanke in rišeta. Vsake tolk pa se spet nazaj uležemo na zofo in se noro stiskamo. Skupi smo v tem in vse bomo sfurali.

***

2019
Želim si, da bomo zdravi. Da se bosta otroka še naprej razvijala v dva taka krasna človeka, od katerih se učim vsak dan, ju vpijam z odprtimi očmi in ušesi in sijem od ponosa.
Želim si potovat skupaj z njima, jima pokazat svet.
Želim si spoštljive in iskrene ljubezni v dobrem in slabem. Želim si mirnega zavetja.
Želim si negovat peščico dobrih prijateljstev in jim dajat najboljšo sebe.
Želim si brat dobre knjige in veliko pisat.
Želim se sukat po kuhinji s tabo in ustvarjat. Se veliko smejat. Poljubljat.
Želim si Živet.

Anonimna

Posted: December 7, 2018 in Uncategorized

Tolk časa je že minilo. Again. Enostavno … Kar nekaj vas se mi je javilo na email, da hočete še. In še. Ampak jst ne morem pisat, če nisem v filingu, če nisem z glavo tuki. Spišem nešteto osnutkov in jih potem brišem.

Ugotovila sem tud, med drugim, da me čedalje bolj moti dejstvo, da me preveč ljudi, ki bere ta blog, pozna. Da bi rada bila spet anonimna, ker edino tako lahko pišem brez zavor. Zato spet gruntam o novem naslovu in vsemu prvič in od začetka. Tko, ja. To gruntam.

Da bom pisala neomejeno o njem in o še enem njem in še enem njem in tebi, o dvomih. O svojih najbolj globokih in temačnih hrepenenjih, strahovih. Vse with no mercy. Tud o sreči, pa ljubezni, ki se mi je zgodila, ki se dogaja – mogoče neki na pol, ki me postavlja na preizkušnjo dan za dnem. Mene kot narejeno žensko, mojo svobodo, navade. O ljubezni, za katero bi en dan umrla, drug dan pa Živela. O vprašanjih. Pa kako nočem po pričakovanjih živet, ampak rajš na obroke umret.

Spoznala – al pa dojela sem ena dejstva, čeprav bi si mogoče raje še naprej zatiskala oči. Poštekala sem neke vzorce, ki obstajajo. Pa tud to, z rahlo grenkobo v ustih in mini skalo na prsih, da (še) ne zmorem mimo njih. Zasužnjili so me in težko to priznam. Čeprav je menda že priznanje samo ogromno delo. Kaj pa vem.

Ja, res, kaj pa sploh vem o ljubezni jst, ki sem ločena, ki sem od prvega diha pa naprej vedno zaljubljena v napačne tipe – in v tem celo malo uživam, ki si ljubezen naivno predstavljam kot bit nekomu kraljica, pa sem praviloma zmeri take neskončne milje daleč od tega.
Kako me skos neki premetava, pa sesuje, pa se spet sestavim, pa spet čofnem nazaj v vodo, se zvlečem ven na suho in tako naprej. Ne vem, a mora tako bit? Al sam jst ne znam drugač? A si res zaslužim več? Se res zadovoljim vedno s premalo? Mogoče pa res, jebemti. Mogoče pa res.

Želim si, da bi znala drugač.

In potem se zgodi … lajf

Posted: September 15, 2018 in Uncategorized

Pride trigger moment v lajfu, ko se ti svet sesuje. Men se je to zgodilo ta zadnji mesec. Ne bom pisala, kaj vse smo dajali čez, dejstvo pa je, da še vedno prihajam k sebi. Kadar se zgodi bolezen nekomu izmed najbližjih, ti je za vse drugo vseeno.
Kot vedno, kadar sem v hudi krizi, sem se tud tokrat vrgla v hojo, ki mi najbolj pomaga. Vsak dan brez izjeme grem za eno uro na hitro hojo, da izšvicam in se zluftam. Karkoli se že sprosti takrat, hormon sreče ali whatever, pomaga mi, da se skuliram in relativno mirno spim. Pomagajo pa tud brazilski oreščki in ogromne količine kefirja. To.

Presrečna sem, da sem vsemu navkljub in čeprav zelo težko, ves čas uspešno furala tud svojo mini familijo. Sem se zlomila sem ter tja na skrivaj, ampak glede na situacijo ne omembe vredno. Malo slabše je šlo z vezo, ampak ta hip res nisem pri stvari. Velik rabm, vse pravzaprav, istočasno pa nič. Mogoče je zato te dni najina ljubezen na preizkušnji, in ok, naj bo. Če ne zdrži tega, potem je niti nočem. Zame nikol ni blo samo v dobrem, zame je vedno v dobrem in slabem. Ni vse sam roknrol. Ampak če hočeš roknrol z mano, pol mi moraš dat tud ramo. Pa ne za fucken minuto, temveč za kolkr dolg jo rabm. Ja. Ne.

Tko da sem si vzela odmik. Vzela sem si spet samoto, polno polnočnih prigrizkov s kapo na glavi in z golo rito na pultu, vzela sem si galone kave sredi noči in milijone samogovorov pod dvema odejama. Vzela sem si postlo ob osmih zvečer vsak večer in grizla v blazino najprej tiho in na robu solz, potem pa ure in ure ihtela na polno. Vse to je najbrž del predelovanja te situacije in človeka, ki bi mi ob takih odklopih mirno stal ob strani, da bi se počutila varno, ki bi me držal za roko brez besed, še nisem spoznala. Vsi spizdijo.

***

Zgodil se je tud moment, ko se je poročil moj nekdanji mož. Vse skupaj je bilo zelo na hitro, ker punce prihajajo in odhajajo, ampak ok. Šla sem s svojim fantom na poporočno zabavo in prav solidno smo se zabavali. Vsi skupaj. Bila sta tud najina otroka, pa hčerka tanove žene, pa bivša tašča in tast. Bizaren party, ampak, klinc, kdaj pa je moj lajf bil običajen? Vesela sem, da je tip srečen, tud ženska se trudi, korekten odnos imamo in nimam problemov s tem. Najina otroka bosta zrasla gor v razširjeni družini, polni odpičenih sorodnikov in raznovrstnih ‘situacij’, ampak hkrati v izjemno varnem in trdnem okolju, kjer ima red zelo pomembno mesto. Želim jima dat popotnico, da bosta vedela in videla, da ju imava oba rada. Da tud če družina razpade, da ni konec sveta, in da se, če smo ljudje zreli, vzpostavijo ene nove relacije, ki so lahko ravno tako v redu. Želim, da čutita, da sva srečna – vsak zase, ampak da SVA SREČNA.

In, kar se mene tiče, sem vse: in stroga mama in nežna muma (ja, mi rečemo muma) in odfukana mamasita. In s tem živita in nikol se niti nisem trudila bit drugačna, nikol se nisem trudila fejkat bit popolna, nikol se nisem opravičevala za to, kar sem. In ja, tud rahlo nalita sem ju že tuširala in si po pomoti odprla šobo rain shower na glavo, o bog, kako smo se takrat narežali skupaj, pa tud vpila sem že konkretno vpričo njiju, in kako neslišno sta se potem pobrala spat, oja, tud to. Nista prikrajšana zame v malo slabši različici. Se pa hkrati učita, da je vse to del življenja in dojemata, da njuna mama ni nobena superženska, je pa vedno tu za njiju. In nekoč bosta vedela tudi to, da sta imela v primerjavi z marsikaterim prjatlom enega najbolj srečnih otroštev.

***

Tko da, ja. Sama al pa v dvoje, ne vem še, grem naprej. Vedno in samo naprej. In vse, česar si želim zase in za svoje bližnje, je zdravje. Samo to.

Zdej bom dala pa superge gor pa – so long.

Barka

Posted: August 4, 2018 in Uncategorized

Danes je sobota. Ker bi morala bit tamala dva včeri popoldne s svojim očetom, pa je slednji obtičal nekje v koloni na primorki, sva obisk prestavila na danes dopoldne. Torej … sobota je in jst imam tri ure frej. Srebam limonado, ki ji bo sledila črna kava, ki ji bo sledila lubenica, na teraso imam odprto in taka tišina je. Sobotna tišina.

***

Odstranila sem si turkizen lak z nohtov na stopalih, klinc, probala sem, pa nisem to jst. Ta teden me čaka voskanje, postrižt se grem, k pedikerju bom skočila, en kup teh opravkov, ki so marsikateri gospe v veselje, meni pa potrata časa. Ok, razen voskanja. To obožujem. Vse ostalo je pa bolj nuja.

***

Skoraj vsak večer gremo v mesto, včasih sami, včasih z družbo, nocoj prvič na Trnfest, na Break battle in na koruzo. Zmenila sem se s Trill in njeno familijo, mogoče pride mimo B. s svojimi, mogoče Luka, mogoče braco, mogoče vsi pridejo in kar bomo tam viseli kot eno grozdje in ja, pejmo pol vsi na pivo, ker … These summer nights. I just can’t get enuff. To poletje je poletje potolčenih kolen in popoldanskih neviht, ki spirajo razbeljen asfalt in ga spreminjajo v dišečo in puhtečo poletno reč, brez vonja katere ne mine večer. To je ta osvobajajoč filing, pešačit z mokrimi stopali v drsečih japankah proti domu in si samo želet, da traja. Naj nikar še ne pride november.
Sej še ne bo, miška, sej še ne bo.

***

O tej barki. Gre za interno zgodbo. V bistvu gre za prenesen pomen, za metaforo nečesa, za kar sem mislila, da se ne bo zgodilo nikol več. Ta barka. Pa se je.

***

Ne.
V bistvu bi rada začela drugje. Sanje. Nikol nisem verjela v sanje. Ne govorim o nočnih sanjah, ko spiš, ampak … To, da si v glavi nardiš zgodbo, pa da res verjameš, da se bo nekoč uresničila. Nisem bila tako vzgojena. Pri nas smo rekli plan. Pri nas nismo sanjarili. Zdej se mi pa prvič v lajfu dogaja, da si dejansko želim enih stvari, da sanjarim o njih. Pravzaprav o več stvareh. In vse so uresničljive, niso to ene nedosegljive zgodbice za lahko noč. So sicer daleč zunaj dometa vsega, česar sem bila navajena, kako sem od skos živela. Pa mi je v resnici prvič vseeno. Ker, kot vedno bolj spoznavam: ni res, da se sama ne bi znajdla. Oja, bi se. In pri vsem bom vedno najprej pomislila nase in na svoja otroka. Pa da se bom imela še naprej in še dolg luštn v ljubezni.
Da bomo čim večkrat kam šli, tud mini odklopi štejejo, Poreč in konoba Danijela, da si bova vzela momente tud zase, da si zvečer, ko se dan ustavi, v miru skuhava, da si bereva, da se usedeva nekam na stopnice in se zaklepetava, da greš z dlanjo gor po mojem stegnu in se nasmeješ tko, da razkriješ svojo seksi odlomljeno enko, ja, bova počasi napredovala in se vsak dan sproti dobr imela.
Želim si tud, da gremo z B. in njenimi čist avanturistično obiskat Popko v Grčijo s trajektom.
Želim si z avtodomom raziskat Portugalsko in se zbudit na vrhu prepišnega klifa in s šalco črne kave v roki in s kapo na glavi samo stat tam in bit srečna.
Moja velika in dolgoletna želja je tud še vedno nekoč imet mini hotel, ki sicer zahteva resen in konkreten poslovni načrt – predvsem pa nikoli dosegljiv v nebo segajoč kapital – vse to, ampak kar upam. Da se bo enkrat poklopilo vse, vse zvezde in vse te vraže in moje srce. Sanjarim o sebi v beli srajci in črnem krilu do kolen in zvozlane lase imam spete v visok rep, stojim pred to majhno hišo, ampak svojo hišo, in brišem kaplje rose s treh mizic, na katerih bom čez pol ure postregla s črno kavo in krajcarjem in trdim sirom.
Želim si tud nekoč poletja preživljat ob morju, čim več in čim dlje in s slanimi prsti in spočito glavo in z babičinimi briljanti v ušesih končno zaključit to svojo že več kot 800 strani spisano knjigo.
Želim tud bolj skrbet za svoje zdravje.
Želim dobro vzgajat in stat ob strani svojima otrokoma, medtem ko – vsaj hčerka – že kar konkretno odraščata. Rada bi bla zaupanja vredna in kot skala trdna opora, ko me bosta rabila. Vem, da bo razburkano obdobje, zmeri pride, tud pridne punce nis(m) izjema. Sploh te, ki s(m)o samosvoje. Ampak hočem, da vesta, da imata doma varen pristan. Želim si bit in ostat trdna, ko bo prišel čas in bosta šla od doma. In bo kar naenkrat konec te zgodbe o mamici in mladičkih. Takrat hočem vedet, da sta pripravljena, da sta samostojna in zdravo samozavestna. In da je prav, da štartata čist svoj lajf. In takrat bom mogla tud jst naprej (za)živet. To bo zame strašno težko. Požret solze in živet ‘življenje gre naprej’. Ampak bom tud to. Zbrala bom pogum in z nasmehom zaklenila vrata za njima. Ker je prav tako.
Želim si tud še naprej ohranjat korektne odnose s svojim nekdanjim možem, ker se mi to zdi zelo pomembno. Za tamala in zato, ker bova z njima tud midva povezana na veke vekov. In za en tak notranji mir.

Tolk želja. Pa niti ena ni neuresničljiva.

***

Torej barka, skor sem pozabila.

V teh definitivno najlepših letih svojga življenja lohk rečem edin to, da si želim ob seb imet predvsem partnerja, ob katerem se bom lohk počutila ženska. In ki bo enakovreden v smislu skupnih interesov in – predvsem enakih vrednot. Vrednote, iste moralne vrednote so neki, kar mi pri ljudeh, ki so mi blizu, največ pomeni. Iskrenost, zaupanje, spoštovanje. To so absolutno moje prioritete. Poleg družine, zdravja in notranjega miru, jasno. Vse ostalo mi ni tolk pomembno. Lahko preživim marsikaj in brez marsičesa, ampak je teh par, pravzaprav točno šest besed, ki me determinirajo.
Zdej pa … A greš na to fucken barko z mano?

Valovi in vetrovi so na strani spretnih mornarjev.