Preobrazba

Posted: January 14, 2018 in Uncategorized

Zanemarjam blog in pisanje, ampak dejstvo je, da zadnje čase res veliko berem. Kadar sem sama, se ob osmih že odsmukam pod odejo v svojo novo posteljo in berem. Pomirja me dejstvo, da je v stanovanju tišina, ker jst tako hočem. Da je tema, ker jst tako hočem. In da lahko ali berem ali spim ali drinkam vino in pikam olive s česnom, vse lahko. Kadarkoli hočem.

Torej … Lotevam se prenove stanovanja. Glede na to, da je to drugo stanovanje, v katerem živim, drugo moje gnezdo, opremila po svojih željah pa nisem nobenega od njiju, sem se – ne ravno korajžno, ampak vendarle – odločila, da se malo izrazim. Milo rečeno. Najprej sem se lotila spalnice. Belli sem podarila prejšnjo posteljo ogromnih razsežnosti, ki mi je po nepotrebnem jemala prostor. Zamenjala sem jo za ožjo, na steno pa sem dala montirat belo omaro s policami za knjige. Okoli nje sem navesila pisane lučke, ob posteljo na tla pa postavila svoj edini uokvirjeni plakat Scarface. Namesto nočnih omaric, v katerih nisem imela nič, sem si na levo stran postelje postavila mini belo mizico, na kateri imam lučko. In to je vse.

V kuhinji bom zamenjala stole. Moderni črni stoli ob prekrasni ogromni mizi iz indijske jablane morajo stran. Najdla sem take hecne vojaško zelene z lesenimi nogami. Centru mojega doma bodo dali toplino in mi naredili poletje.

Ta teden bom štartala s svojo kot noč črno predsobo, ki je bila še prav posebno darkerski projekt moje nekdaj lepše polovice. Dala bom odstranit črno tapeto iz blaga, črn radiator, črne fronte garderobnih omar. In vse bom zamenjala z nedolžno belo. Na bolhi bom prodala ogromno ogledalo s srebrnim okvirjem in ekstravagantno srebrno-črno omarico, v kateri prav tako nimam ničesar, razen rol papirja za zavijanje daril in par zimskih kap. Namesto te omarice bo svoj prostor ob sveže beli steni čim prej našla manjša komoda iz starinarnice, zidovi pa bodo zadihali.

Tako mi gre. Korak za korakom. Počasi in previdno. Včasih prehitro in impulzivno. Tako kot sem sama. Včasih predvidljiva, včasih pa presenetim še samo sebe. Nimam prav veliko suporta v tem, kar mi je všeč, večinoma se zdim bližnjim s svojimi idejami en divjak. Nihče ne razume, kako lahko razmišljam o nežno lila lestencu nad kuhinjsko mizo. Klinc. Je pa dejstvo, da sem se odločila, da bom dala v ta dom sebe. Ker se neznansko pogrešam. Zato adijo črnina, adijo eleganca in adijo dom za ‘samskega japija’. Naj se zgodijo dekadenca, svoboda in ena zelo srečna gospa.

Advertisements

Sanje

Posted: November 28, 2017 in Uncategorized

Kot ženska nikoli nisem imela tipa, ki bi mi kar tako kdaj, ker je pač sončna sreda al pa viharen petek, prinesel rože. Sem dobila za posebne priložnosti darila, tudi večja, za rojstvi otrok, recimo, pa za kakšno bolj posebno priložnost, ampak nikoli ničesar brez razloga, samo zarad tega, ker sem. To sem vedno pogrešala. Nisem pogrešala večerij ob svečkah, ker mi niso všeč, ker imam rada kjut gostilnice s karirastimi prti, kjer svečk ne poznajo. Nisem pogrešala srčkov za Valentinovo, ker ‘fuck 14th february, I love you everyday’. Ampak pizda, kako sem pogrešala te velike šope rezanega cvetja iz filmov. In sem si jih navadila kupovat sama. Ni panike. Rada grem na tržnico, tik preden jo zaprejo, ker takrat so ogromni šopi po polovični ceni. Vedno si vzamem vrtnice, če ni ravno sezona potonk. Ne rdečih, ampak nežnih roza z zelenim robom, al pa belih al pa … faaaaak, kar vse vrtnice bi, vse največje vaze bi nabasala z njimi. Ne vem, to imam rada od nekdaj, šope rož, pa klinc, če sem zato plehka.

Torej … Danes ponoči sem sanjala sanje epskih razsežnosti. Zbudila sem se vsa črtasta po obrazu, tako sem se zrinila v blazino, bila sem popolnoma izčrpana, ampak na en tak hecen način potešena. Bil je namreč ta fant z rožami. Sanje so se začele, ko sem odprla velika načičkana bela vrata in pred njimi je bil ogromen šop alt roza vrtnic. Za njimi pa ta tip. Temen je bil in imel je čokoladne oči in zeleno majco, visok je bil in suh. Dal mi je rože in spustila sem ga naprej. Bilo je poletje. Nisva veliko govorila, sem mu pa povedala, da se z dvema frendicama ravno odpravljamo na morje in da lohk gre zraven. Tak domačen filing je bi. In je pokimal. Šli smo z jadrnico, Irena je pisalo na njej. Otok, na katerega smo pluli, je bil od daleč videti prazen. Eno samo kamenje, dve beli stavbi. Od nekje se je vzel Ž. in, ne vem, strah me je bilo jadrat z njim. Prehitro smo šli in direkt naravnost. Tip v zeleni majci pa je bil popolnoma miren. Ko smo se izkrcali, smo se posedli v senco, dotikala sva se s komolci in sonce je že zahajalo. Morje je bilo temno in bilo je blizu. Še vedno nisva veliko govorila, ampak se mi zdi, da sva si vseeno vse povedala. Zaključka in česa drugega se ne spomnim. Hecno pa se mi zdi, kako ti ostane filing. After taste.

A se da naslednjo noč sanje nadaljevat? A se jih da odsanjat, dosanjat? Škoda bi blo, če se ne bi več vidla.

minuta

Posted: November 7, 2017 in Uncategorized

Letošnje krompirjeve počitnice so se zgodile v Lizboni. Bilo je še nežno poletje in izza mize, skrite globoko med štanti s tonami pisanega blaga in druge robe, sem skorajda gledala morje. In če sem glavo obrnila levo, sem skorajda videla sanfranciški most. Skorajda.

Napol prehodna soba v prelepem hotelčku je ponujala razgled na polno luno. Na nore sončne vzhode. Mir. Lase sem si prala ob zmešanih 4h zjutraj, za kosilo sem jedla sardine. Žal mi je, da ni bilo časa za Nazare, za brutalne valove in viharno temno morje, ampak zadovoljila sem se tudi s pečinami v Cascaisu. En skok, neskončna globina. Kako me pomirja ta temina. Temina.

Letos bo pet let, kar smo v tem stanovanju in štiri leta, kar smo sami. Z vsem tistim takrat se je začela ena nova svoboda, ki me je začarala. In zadnjega pol leta nisem več sama, jst, ki sem si takrat od vsega najbolj želela samo za zmeri sama bit, sama ostat, obdržat ta mir, ugasnit tv, ugasnit luči, nakopičit si knjig, mask za lase, razvlečenih majc, rdečega vina in ledenega piva, bele posteljnine, rezanega cvetja, črne čokolade in bombažnih gat. Samo to sem si želela. In sem tudi dobila. Si vzela. Vse, kar sem rabila. Pa še vedno si jemljem. Kljub ljubezni, za katero verjamem, da ti itak pusti, da si. Nekoč so bli Monchichi.

Oči barve meda

Posted: October 19, 2017 in Uncategorized

Ne da bi bla bolno nostalgična, al pa da mi ta hip v lajfu ne bi blo fajn – nasprotno, noro dobro mi je, ampak se zgodi flashback, ponavad je kakšen komad odločilni trigger moment, kot je bil onega večera ta nežn od EKV, pa me je odneslo in srce je podivjalo. Odvil se je film v moji glavi, film že zdavnaj zaključenih zgodb. Ampak ja, so to bile zgodbe, oja. Vse je bilo prvič. Vse.

EKV sva poslušala pr teb, nekoč so bile plošče, sej res, sedela sva na tleh v tvoji sobi, postelje nisi imel, samo jogi je bil, pa zelena karirasta spalka na njem, v četrtem nadstropju zjebanega bloka, enega izmed mnogih, čas salonitk na balkonih in čas mleka v vrečkah. Tla so bila prekrita s ploščami srbskega roka, men so bile vse to ene še čist nepoznane vode, ti si bil pa frajer in vse si vedel. Pa tud če ne bi vedel vsega, zame si vedno vedel vse. Črno srajco, ki si jo nosil čez majce, isto vsak dan, sem si ponoči navlekla gor jst, da je ja dišalo po tebi. Nikol nisem imela zadost vonja po čikcih, po svečah, prižganih z vžigalicami, pa tvojem vratu. Kako si dišal. Nikoli (te) nisem imela dovolj. In takrat sem spoznala – in to spoznanje me je na smrt prestrašilo, da bodo v mojem lajfu ljudje, ki jih ne bom nikoli imela dovolj, da bodo kraji, ki jih nikoli ne bom imela dovolj, da bodo trenutki, ki jih ne bom nikoli imela dovolj. In že samo dejstvo, da bo mogoče obstajalo nekaj, kakrkoli, česar se ne bom mogla nikoli nasitit, me je, milo rečeno, šokiralo. Taka naivnica sem bila. Tak bambi.

Spomnim se večera, ura se mi je iztekala in morala bi že it naprej, pa sem v enem momentu nehala gledat na uro. Z rokami sva se raziskovala in z jezikom. Tko nori so bili vsi te prvič, nič nama ni bilo nerodno, pa sem zmeri mislila, da mi bo, kar samo bila sva in sva si pokazala. Kako in kaj. In česa še. Tko naravno je blo vse skupi, kukr dve živlaci sva bila, in mogoče tud zato še zmeri trznem ob vsakem komadu EKV, ki so se vsi zrolali miljonkrat. Ker je z leti vse to, kar je bilo takrat tko naravno, postalo preveč zlajnano. Zrutinirano. Zmanjkalo je raziskovanja. Zmanjkalo je prostora. Zmanjkalo je nedolžnosti. In zbujala sva se drug brez druzga na drugih koncih Ljubljane, jst v tvojih gatah, ti pa najbrž brez.

***

Vesela sem, da je blo vse to. In čeprav sem potem leta in leta pogrešala to prvinskost in naivnost in nedolžnost, ta prvič dveh negotovih živalc. sem se kar nekako prilagodila in vzela tisto, kar je prišlo. Tako se je pač delalo leta kasneje in jst nisem bila nobena izjema. Nehala sem mislit na to, kako bi moralo bit v idealnem lajfu. Treba je it čez ene stvari, da lohk zaživiš za druge. In kljub temu da nisem nikol več polna dvomov, al pa mogoče glih zato, se občasno sprožijo asociacije, lohk da jih sproži vonj, lohk da okus, lohk da dotik, nič pa ni več tvojega, takrat sem res spet tista, ki odkrivam in dopuščam odkrivat, sam pizda, kako je to malokrat, kako si ne pustim več, kako se mi zdi, da zdej bi pa res že morala vse vedet, da se od mene pričakuje, da vse vem, v resnici pa pojma nimam.

night and day

Posted: October 8, 2017 in Uncategorized

Tolkrat sem razmišljala, pa nikol upala rečt na glas. Še same sebe ne morem slišat, da bi rekla na glas. Pa skos mam na koncu jezika, skos v glavi, zadrla bi se. Če bi zato blo kej drugač. Pa ne more bit.

Night and day. Na ponev sem dala par lisičk, odprla steklenico rdečga, ki ne paše zraven, zdej pa diši, odprto imam ven, poslušam tujo mucko, ki mijavka nekje, in nič me ne zebe. To so te večeri, o katerih ti govorim. ‘Žeja’ je zblezljala svojo pot, čeprav sem se hudo bremzala. Čez 300 strani je šlo mimo in še bi. Če ne bi blo pametno zaspat. In sanjala sem … čist napačnega fanta iz prvega odstavka, kako prime čez rame čist napačno punco in gresta objeta skupaj naprej v sončni zahod, mene pa noben nič ne vpraša. V resnici, vem, če bi ne bile sanje, če bi bil real lajf, bi ne dal rok čez njene rame, ampak čez moje. To vem. Veva. Zato se nisem ozirala nanje, na svoje sanje. Ker so bile navaden bulšit.

Vseeno sem se zbudila prešvicana, belo majco sem imela nalepljeno na prsni koš in srce mi je divje bilo. Stopila sem k oknu in ga odprla na stežaj, ledeno in vlažno noč sem spustila noter in zadihala. Prišel je mir in na meni posušil mokre cunje, mokre lase, cele mokre sanje. Jutro je bilo za razliko od mene sveže.

I had a dream

Posted: September 25, 2017 in Uncategorized

1. Sanjala sem fuksijo roza in oranžno in vrteče. Sanjala sem disko. Disko kuglo, disko vroče hlačke. Sanjala sem eighties. Billy Idol majco na tvojem lepljivem hrbtu. Rosne kozarce polne ledenega piva. Olive in mivko med zobmi.

2. Sanjala sem ptice. Aerodinamične race, kako letijo. Ogromne, težke, prijazne in glasne ptice. In okusne ptice. Kako bi jih z brusnično marmelado. Sanjala sem noje. Dolge sloke vratove in tanke noge. Tudi okusne ptice. Ptičja pašteta na črn kruh.

3. Sanjala sem polje sončnic in makadam cesto brez konca in mene in dedija, ki sva hodila in hodila in sonce je žgalo. In ko sva prišla na cilj, so bile kure in smrad in seno in prašiči. Sanjala sem, držeč dedija za hrapavo roko. In njegov pogled me je pomirjal.

4. Sanjala sem svet. Potovanja, tuje in vedno nove sobe, pisane tapete, umazana okna, hotelsko žajfo, tuje lase v kadi in na rjuhi, turkizna vrata, utripajoče luči, big city life, težak poletni večer in sebe na klopci.

5. Sanjala sem mirno morsko gladino, iz katere skoči morski pes. Sanjala sem ostre zobe, ampak vlažen in čuten pogled. Sanjala sem globino za očmi big whitea. In ni me bilo strah.

6. Sanjala sem veliko hišo, kjer živim skupaj z bratoma in sedimo za mizo v Sex Pistols bermudah, jemo mortadelo in čas se ustavi in je spet vse ok. In potem me peljeta v Dominikansko plavat z delfini. In imamo osemdeset let.

7. In sanjala sem tebe in mene.

Ledena kraljica

Posted: September 20, 2017 in Uncategorized

Tolk enih osnutkov. Na koncu pa vseen ‘delete’. Hlad in dež sta prišla, točno s prvim septembrom je ugasnilo poletje. Kar nisem verjela napovedim, da bo že tak mraz. In je res. Sredi noči sem vstala in premagano in poklapano v temi segla po hlačah od pižame in zaprla okno. Potem nisem zaspala.

Zjutraj me je še nazeblo. Kljub temu da je kazalo, da je zunaj 4 stopinje, sem šla od doma v tričetrt majci, ker – jebite se, teoretično je še poletje in ni šans, da dam gor dolge rokave. Napaka. Potem nazaj grede je bil še dež. Premočile so mi alstarke in treslo me je. Niti cel večer v nogavicah in pod odejo me ni spravil k sebi. Zabolela me je rama. Iz zadnjega dela omare sem privlekla svoj scufani Egon armič in črnega kapucarja. Klonila sem in kljubovalno prešaltala na prezgodnjo jesen. Ki pa se ni pojavila v tistih ‘prelepih odtenkih’, ki bi morali bit. Ni prišla opevano romantična in v listju nisem našla barv ognja. Prišlo je tri tedne dežja in vlage in vse je še zeleno. Želim si še kakšno popoldne posedet na soncu in še kakšen večer presedet zunaj. Namesto tega sem prejšnji vikend odprla radiatorje.

Kurc.

Sicer pa sem srečna.

Samo sebe preverjam, če se zmorem (oz. koliko) (s)kontrolirat. Kot že ničkolikokrat prej. Mogoče je to ene vrste obramba pred odhajanjem. Se zmorem dobivat, ne da bi se resno navezala? Se zmorem dobivat, ne da povem pravo ime? Se zmorem dobivat samo kot ljubimka? Zmorem? Zaenkrat mi je uspelo vedno, razen … Enkrat.

Ugotovila sem – in najprej me je bilo zaradi tega dejstva strašno sram, da z lahkoto izklopim glavo in vklopim samo telo. Da pa mi je milijonkrat težje izklopit telo. Glava je prosila, naj bom pametna, pa nisem bila uspešna. Pogrnila sem na celi črti in se prepustila hormonom in vonju, ja, šla sem za vonjem kot živalca in zajebala sem za zmeri, vse je šlo svojo pot. Takrat.

In ne bi rada česa obžalovala. Da sem si vzela premalo. Da sem si vzela prepozno. Da sem bila preveč previdna. Preveč prestrašena. Ne delam si utvar, da lahko sklatim zvezde z neba. Ne. Lahko pa sem ter tja zajaham luno. Ker … Zarad takih momentov, ki lohk vse dajo, lohk pa tud vse vzamejo, zarad teh, skladiščim in si ne pustim vzet. Predragoceni so, te momenti.

***

Ena izmed lastnosti, ki je pri ljudeh ne razumem, v svoji bližini pa ne prenesem, je ljubosumnost. Ne verjamem v to, da mora vsak, ki ima rad, bit vsaj malo ljubosumen. Meni se zdi škoda energije. Jst, če imam rada, brezpogojno zaupam. Dam vso svobodo in jo tud pričakujem. Brez razlage. Si drznem trdit, da nam slednja v osnovi vsem pripada. Svoboda.

Toplo mi je. Pri srcu, pa tud radiatorji so topli. Ne predstavljam si, da bi me zeblo.