Triple room

Posted: July 24, 2017 in Uncategorized

IMG_1134

Lepega dne bom napisala zgodbo o teh dodatnih ležiščih po hotelih. Prekletstvo triple room.

Tokrat je ta ležalnik celo na koleščkih, da se vsakič, ko se usedem, še malo zapeljem. Pohvala, ker je vse skupi ekstra trdo.

Rada imam trde.

Reciklaža

Posted: July 18, 2017 in Uncategorized

Zavita v temno moder žameten kopalni plašč si je iz avtomata nemarno natakala kavo. Res nemarno. Pljuskalo je čez rob in teklo po pultu, kamor je risalo zemljevid, cesto, rimsko cesto, naprej po tleh. Razmazan črni kajal se je v krogih packal pod očmi. Razen kuhinjskih omaric je bilo tega jutra vse pisano in predvsem zelo glasno. Mini napis na zapestju ‘born free’, žvenketanje verižice navite okrog njega, cingljali so v vetru zvončki na vrtu, cingljali so uhani. To jutro. Kvazi popolno jutro. V njeni glavi. Mad eyes, a mad girl.

Bež zofa je bila umazana, mogoče od krvi, mogoče od vina, od nečesa pač. Na njej je ležalo moško telo, negibno. Je spalo? Je umrlo? Težko bi rekla, bilo je tam, izgledalo utrujeno, površno pokrito z zelenim pregrinjalom. Imelo je ravne in mišičaste noge, najbrž je bil športnik, ampak nič življenja ni bilo v njem. Tisti hip res nič, čisto nič.
Njene roke so se tresle, sedeč na lesenem pultu je pila črno kavo in si prižigala cigaret. Saj ni vedela, kje naj začne. Nekaj bi morala pojest, od včeraj je bilo na štedilniku še za krožnik bučne juhe, naj posluša tišino, naj kriči ali si prižge radio, kaj zdaj, kaj naj? Začetek ali konec?
Vse se je zgodilo tako hitro. Spontan večer, potem pa očitki, bum, ključi v steno. Kaj je sledilo, se ne spomni več. In zdaj je budna. In tisto lepo Telo leži tam na zofi. In nič ne čuti do njega. Nič več ali nič sploh nikoli ni?

Lahko bi bilo vse drugače. Če bi ne bilo spreminjanja, nenehnega poskušanja spremeniti ga, spremeniti vse, vzeti to eno njuno življenje in ga začeti znova. Koliko truda za brez veze. Zaljubila se je vanj, v vse, kar je imel in počel, v to, kako je govoril, v njegove (pre)velike sanje, v njegov večni optimizem, v tiste tanke zajebane ustnice, v dlačice pod popkom. Potem, ko ga je imela, pa ga je hotela spremeniti. Ona, ki je bila ‘born free’. Oblikovala ga je kot kepo gline. In ko ji je končno uspelo … v istem hipu je bil projekt zaključen, ko je izginil tisti človek, v katerega se je zaljubila. Človek z veseljem do življenja znotraj tistega prelepega telesa je umrl.

Ker prepiri so se vrstili. In ljubezen, če ji lahko tako rečemo, je umirala in dokončno izdahnila tega zmešanega in cingljajočega jutra, če je to sploh bilo. In kava je tekla mimo in tudi vse drugo je šlo mimo. Odvrtel se je lajf. Ona pa še vedno ni vedela niti, če je tisto na kavču kri. Kar sedela je tam na pultu, z nago ritjo, še kar zavita v tisti žamet in videlo se je, da ji ni prav nič hudo. Mogoče je pa samo kečap, si je brundala.

In cigaret je ugašal in ugasnil, prvi, drugi, tretji, ljubezen pa tudi.

Pismo

Posted: July 17, 2017 in Uncategorized

To, da ne odgovarjam na replayje tukaj, že vemo, se ne bom ponavljala. Na mejle pa le odgovorim, ko utegnem. Danes imam čas in privoščila si bom posebne vrste eskapado in bom javno odgovorila (al pa razmišljala naglas) eni svoji bralki, s katero si občasno kaj napiševa in, za katero se mi zdi, da se išče, pa ji včasih moj blog mogoče malo olajša al pa razsvetli kakšen delček lajfa. Ker sem pač starejša in izkušena gospa. Zato. Upam, da nisem slišat domišljava, to niti slučajno ni moj namen.

Debata trenutno teče o ‘imet se rad’, se sprejet takega kot si, znat bit in uživat sam, o ‘ne se mu pustit zjebat’, predvsem pa že nekaj časa o tem, da absolutno nikoli ne smeš pustit, da nekdo s tabo dela grdo – samo zato, ker ga imaš ti pa tako zelo rad(a). In zato pač lahko. Nihče nima pravice hodit pa nikomur, mu jemat dostojanstva, skrunit samospoštovanja in odhajat in zapuščat, potem pa se vračat, zato ker pač lahko. Ker je na drugi strani pa ta nekdo, ki vedno znova odpusti (pozabiš itak nikoli), pa vsakič znova verjame, pa upa in daje priložnosti, drugo, tretjo in še kar naprej. Dejstvo je, da nima smisla kogarkoli prepričevat, da se mora postavt zase in odreagirat odločno. Ja, po bitki smo vsi generali. Vsak človek pa potrebuje čas, da zadeve v njem dozorijo. Da dojame. Da je izigran, (pre)varan, zaboden v hrbet, sploh od osebe, ki ji zaupa in jo ima rad. Ko se zgodi ta trigger moment, da sam pri sebi dejansko spregledaš, takrat res ni težko. In to bi rada povedala. Zagotovila. Obljubila. Ko se to zgodi, mirno pokažeš vrata. Takrat ti ni nič hudo. Nasprotno, miren si. In lepo je bit miren in živet sam. Ampak da pride do tega, je pač treba it čez en proces, da odpustiš tud sebi, da si vse to dopuščal, vse tisto izkoriščanje in sranje na glavo in dajanje v nič. Ker je resnica, da takrat enostavno nisi mogel drugače. Ker si še vedno preveč imel rad.

In ostaneš sam. In se začenjaš učit imet rad sebe. In ugotavljaš, da si ok. Da ni nič narobe s tabo, če se relationship ni končal s happy endom. Da nisi samo ti tist, ki je zajebal. Da mogoče ni treba, da bi se trudil še bolj. Da si se zadost. Da je bilo dovolj dobro. Da si zaslužiš nekaj boljšega al pa nekoga, ki te bo imel rad takega kot si. Te mogoče tud kdaj pohvalil. Fak, jst še dons ne znam sprejemat komplimentov. Kar nerodno mi je. Kar gruntam, kaj, pizda, ima ta človek za bregom, da mi je rekel, da sem … ne vem, lepa. To niso enostavne stvari. Zame ne. Marsikaj sem morala predelat in veliko še vedno predelujem. In v teh zadnjih štirih letih sem se počasi vzljubila. Fajn sem, ja. Človek na mestu, bi lohk rekla. Sicer imam še vedno težave z zaupanjem v ljudi. Ne v smislu varanja, ampak … Bojim se, da bodo ljudje, ko jih bom vzljubila, odšli. Po drugi strani si pa mislim – in mogoče je to ravno ta napredek, ki se trenutno intenzivno dogaja v meni – naj grejo. Klinc, pa naj grejo. Naj tisti, ki nočejo bit z mano, enostavno spizdijo. Še danes. Saj razlog na koncu niti ni tako pomemben. In zato si domišljam, da sem v tem smislu pa verjetno res končno svobodna. Osvobojena.  Brezveznih prikolic, ki bi me držale nazaj, in pijavk, ki bi me pile.

Lepo je živet in tega se je treba zavedat. In treba se je naučit rad se imet. Jst se imam, zdej že. Ponosna sem nase, na to, da imam hrbtenico, moralna načela, svoje prioritete, ki jih živim, in na to, da sem zaupanja vredna. In nazdravljam na ta svoj lajf, ki ga sicer vozim precej po svoje, ampak suvereno in z glavo gor. Nazdravljam. Vsak dan. Na svoja dva zdrava in brihtna in finočuteča otroka in na to, da sem dobra mama. In zraven še precej solidna gospa. Ha!

Ja. Prav res.

Brez okov

Posted: July 10, 2017 in Uncategorized

Ne želim si, da mi rečeš, da je vse ok, če ti gre v resnici na jetra, ko me gledaš v srajco zavito sedet na pultu in si na koleno pisat, da ja ne pozabim. Tko sem narjena in tega si ne pustim vzet. A lohk počakaš in ta čas sam spiješ en pivček in me ne motiš. A lohk rečeš, dej ja, razumem te. Ker jst se ne bom nikol spremenila. Nikol več ne bom niti poskušala. Cena je namreč vedno (in neusmiljeno) previsoka. Za to, da bi bila mogoče (pazi – mogoče!) nekomu všeč, če bi se potrudila. Really? A prav potrudit bi se morala? Ahahahaha. Nein, danke. Super je ne se trudit. Ne utrudi te. In pravzaprav se avtomatsko naredi ena taka selekcija. Že v štartu na kožo pisana.

Res sva lohk najboljša, če si pustiva. Lohk si dava in vzameva. Lohk tud zajebeva. Lohk se greva navadno zgodbo, ki jo sezidava na pogorišču enih drugih jebenih zgodb in cele tone prtljage. Samo ne verjamem, da bo to v  redu. Men ne, men ne bo zadost. Rada bi nadstandard snežno belih rjuh. Pa vsak dan svež kruh. Da gledam po ulici v smeri morja in te slišm prihajat bližje. Ta nasmeh. To ja. Potem pa en visokokaloričen zajtrk in na motor. Ne smem se te oprijet okol pasu, ker … mende ravnotežje al kako. Klinc. Morm. Pa oprosti, ampak moram in bom. In sem. In ne nisva padla. In nisva se izgubila. In na koncu poti sva se ljubila.

Človek je res lahko lahek kot peresce, vsemu navkljub. Love your baggage. Always.

Tolk enih okusov in vonjev kože se meša na konici mojega jezika. Tud breskve in piva. In ne, nisem imela velikokrat rada, ampak vseeno. Never forget pa to. After taste, after party. After you … another you.

A chainsmoker.

 

Poletna prjatla

Posted: July 5, 2017 in Uncategorized

Razmišljam in te gledam, te tvoje ostre poteze, znane zareze okrog ust, tiste, ki nastanejo zarad preveč čikcev, pred sabo te imam, tebe celega. Nisem še vidla bolj temnih oči, res ne. Nisem še vidla tako tankih ustnic, ki bi toliko obljubljale, in dobro in slabo in grenko in sladko, vse naenkrat ali vse posebej, tisočkrat. In tist seksi odkrušen zob. Vse to imam rada. Ker si to ti.

Vidva pa nobene romantike, so govorili. Seveda, oni niso vedeli za sedenje na okenski polici v drugem nadstropju, Mistify me, za gobovo juho, še slutili niso, da so tortice, da je med in vse v barvah. Barvna risanka, cartoni animati, brez podnapisov, poskusi razumeti, nemi igralci, nema midva, ti, ves suh, in jaz, menda da lepa.

Na jezero sva se hodila kopat. Tvoji poljubi na od sonca opečena ramena so hladili kožo in bile so zvezde, zvezdice zaspanke in potem je prišla tud zvezdnata noč in z njo mirna gladina. V takih trenutkih skrbno poslušaš, šiliš ušesa, ljubiš in vsrkavaš šume in gledaš, opazuješ, zato da se bodo lahko nekoč sprožili spomini, ko boš ugriznil v magdalenico, mi vsi ob tabornem ognju trideset kilometrov globoko v Kočevskem gozdu, mogoče izgubljeni sredi Budimpešte ob štirih zjutraj, mogoče ob mrzlih špagetih pri bajkerju Robu v Leidnu.

Takrat na jezeru je bilo toliko besed, da se je delala smetana iz njih. Je bilo tako nepozabno, vse sva si verjela, vsako besedo, tudi tisto o vrtiljaku in o Amsterdamu in o rdečih oblakih. In sva si obljubila, da se ne bova nikoli zaljubila, častna pionirska, ker midva da res nisva za skupaj. Ampak prijatelja pa že, to pa. Nisva vedela, da bo to še težje. Potem sva se zapeljala do nekega bifeja, kjer si bil zmenjen s Katjušo. Mende smo se pogovarjali o glasbi, ne spomnim se, underground, gut muzik, je bilo čudno, malo pa res. Ti si govoril, Katjuša je kimala, vem, da je bila zaljubljena vate in odhajala je živet v Bosno, zase pa niti ne vem, kje sem bila, ko je moje telo sedelo poleg tebe in te držalo za roko, da si bil pogumen. Pogubna zgodba, ena izmed neštetih.

Dejva plesat, sem zinila. Dal si Jamiroquaja in hitro rekel, da ne plešeš. Dobro, jst tud ne. Dotaknila sva se, objela sem te okrog vratu, ti mene čez pas. Negotovo sva se stisnila najprej zgoraj, šele nato spodaj. Previdno. In vedno tesneje. Kakšen prima filing. Čutila sem tvoje roke, ki so drsele do bokov in tresljaje po hrbtu, kamor sem ti risala kroge, velike in majhne. Najini telesi se nista premikali, ustnice se niso združile. Bilo bi preveč dobrega naenkrat, pa je bil šele maj. Kakšna bedna logika. Ampak ja, sem se kontrolirala, vedno se.

Vsak dan sva se slišala, večkrat zaporedoma, pozabljala sva povedat. Nato sva si kradla besede, brala misli. Malokdaj je tako pure. vendar pa je bila daleč za naju pomlad, kasneje sem dojela, da sploh nikoli ni prišla. Ni bil najin čas. Ne.

Nisi mi verjel, da znam pisat. Pokaži, si rekel. Skrbelo me je, si boš mislil ‘cuker’, si boš mislil ‘tipično žensko’ in ‘punčkasto’, boš sploh videl globino in vse tisto, kar sem, pizda, dajem ti svojo intimo. Sedela sva na tvoji postelji, naslonjena na zid, počečkan z grafiti, ti pa … Nič nisi rekel. Z roko si si šel čez obraz in potem si mi ti pokazal nekaj svojega … Bil je zapis z vlaka za Pariz, bilo je nekaj o opiju in o drevesu, ki je delalo senco. Že takrat si odhajal. Izginjal si kot polna luna, nekoč pride njen dan. In je.

Tvoja mama. Včasih sta imela neprijetne debate vpričo mene. Zoprno mi je bilo, rekla nisem pa nikoli nič. Ona: kava in čik, ti: jogurt in sir in čik. Poskušala te je razumet, podobne roke imata. Večkrat je rekla, da včasih pa nisi bil tak. Ni me brigalo, meni si bil všeč točno tak. Naporen in samosvoj. In ne bom se vmešavala, nisem angel varuh, dobra vila, niti tvoja ženska nisem. Potem vstaneš in rečeš – greva! Primeš me za roko in šepneš: poletje – prihajava!

… ’cause if you leave me now, you’ll take away the biggest part of me’ … V trgovini sva, banane kupujeva, ko je ta komad. Plačava in odideva. Brez sladoledov, bova raje pivo. Tako je vroče, da se ne moreva držati za roke. Vse se lepi, kako nagnusen občutek, tudi če imaš rad. Stuširam se, za mano še ti. Brisačo imaš ovito okrog pasu, tak raven trebuh imaš. Ni prav, da mi prideš tak pred oči, prijateljem se tega ne dela. Ampak bilo je zanalašč, zato se je moralo zgoditi. Kljub vročini. Kljub vsem prijateljstvom tega sveta. Spet ta nasmeh, predrzen, in trenutek, ko mi daš jezik. Ne razmišljam več, priznam. Pogrnem na celi črti, se prepustim. Ok, če že morava, zajebajva kapitalno. S tabo je noro bit. Ne vidiva se več, izginil je pomol in zabrisal še tisto tanko mejo, ki je bila. Zdaj je povsod samo še morje, modro morje z razglednic.

Kje je strah, tako značilen zame? Vem, ti se ne bojiš ničesar, razen velikega belega. Igra besed, asociacij, totalno neprimerna. Strah umiriš s poljubom na čelo, poljub spoštovanja, in spustita naju mimo, Scila in Karibda. Sladke pene z vonjem po plastiki, plastik fantastik.

Veliko ljudi poznaš. Naj jim povem, da si z mano bolj nežen kot z njimi? V tvoji družbi malo govorim, razumeš me. Ne počutim se sproščeno. No, s Katjušo včasih rečeva kakšno, vem, da je nora nate. Nisem ljubosumna, v redu punca je. Z A. se včasih odmakneva in takrat mi pove kaj več o tebi. Ne vem, če hočem vedet, ampak on očitno misli, da ja. Da moram. Poslušam. In se zmeri vrnem v tvoj naročje.

Šli smo v neko gledališče na prostem. Scena, kot jo je izklesala narava, nič kiča, nič žametnih zaves. In reflektorji. Veličastna predstava za pet plus, kakšna dobra ideja. Po koncu, ki je bil pravzaprav šele začetek, smo se zapeljali do neke stranske ceste, nekje na poti proti Ljubljani, in se v krogu posedli na tla, en fant eno dekle. Sklenjen obroč škorpijona, vsi se imamo radi. Čikec je krožil in luna je bila polna. Kaj vse so ostali ljudje zamujali, kako jih nismo razumeli.

Nori časi so se vlekli še v začetek jeseni, napokala sem tvoje stvari in jih odnesla tvoji mami. Potem smo babe spokale in šle v hiško v Bohinj. Vzela sem par tabletov za glavo in spala. Razumele so in kuhale črno kavo in vzela sem si svoj mir. In čas.

Nič ti nisem obljubila. In nikoli več se nisva videla. Vse me je bolelo.

Za nama je bilo vendar naporno in dolgo poletje.

Oddih

Posted: June 30, 2017 in Uncategorized

Srečnica sem. Zadnjih par dni sem preživela na morju. Čez dan smo se kopali, ne sicer v idealnem vremenu, ampak meni je pasalo, da ni žgalo nonstop. Zvečer pa sem legala dol na trebuh na raztegljiv enosed ekstremne trdote, ki mi je bil pisan na kožo. Zunaj je divjala nevihta, vrata na balkon sem imela odprta in zaveso je v sunkih vleklo noter in potem spet odpihnilo ven. Katarzičen dopust. Odlično prespane noči, ne prevroči dnevi, menstra se je izlila v nadzvočno hitrih dveh dneh in bili so grande valovi in temačni sončni zahodi in bila so izruvana drevesa dimenzij orjaških sekvoj. In bili smo mi trije in naš mir. Kar se mene tiče, mir v glavi, mir v srčku, mir v fakin hotelski sobi.

Tega si želim še več. Takih tudi mračnih dni v hotelskih sobah, neidealnih vremenskih razmer, ko se tiščimo vsi v eni postelji in se stiskamo in si tradicionalno povemo pet lepih in pet slabih (če so) stvari tistega dne. Potem se tamala zvita v klobčič še malo posmejita, jst pa sfejkano huda zaropotam, da ‘gremo ta hip domov, če ne bo takoj mir’, da se ja režita še bolj, preden pademo dol. Res sem srečnica.

Medtem pa gruntam, kolk ti imam še za povedat, pa ne morem dat ven. Enih stvari enostavno ne morem, čeprav bi jih rada, ker vem, da bi prinesle olajšanje. Mogoče bom. Enkrat. Al bom pa samo spisala še naslednjih nekaj listov, ki kar naenkrat ne bodo več tako nedolžni, ker – papir pa ja vse prenese, potem pa jih bom prav po pusijevsko stlačila med ostalih tisoč devet. K tistemu pismu zraven. Kup se pa veča.

Sranje je, če ne maraš ljudi. Je pa nadvse pomirjujoče imet vsaj en zvezek.

Asociacije ena na drugo

Posted: June 16, 2017 in Uncategorized

Torej, zmanjkalo mi je vseh vrst Harryja Hola in se tešim z bolj ali manj neprimerljivimi približki. Namig je bil dan, naj se vendar že lotim Stiega Larssona. Dekle z zmajskim tatujem imam doma že celo večnost, pa ostaja na strani 50. Pravi Irenca, dej, moraš. Bom.

Poleg vseh mini mini želja, sanjam včasih, da sedim v sinje modrem barracudi 1970 V8 hemi in se izgubljam tam nekje okrog Santa Cruza, preden s 425 hp zapeljem na peščeno klančino, ki se konča s pogledom na morje. Havajanke se v trenutku, ko stopim iz avta, zaprašijo, v obraz pa mi butneta poletna vročina in vonj po slanem. Kratek temen frfru je postrani in kačica narisana okrog gležnja je samo še spomin na par nemirnih minut. Lačna. Slabo pečen hamburger brez zelenjave pojem napol leže v rdečem stolu s spuščenim naslonjalom. Zadaj se vrti Hotel California, ljudi ni, še eno pivo bi.

Jamesova opomba: Ranjena. Sama. Oborožena. No ja.

***

Medtem pa se je odvil še zadnji izmed zaključkov in me spravil na rob solz. Solz besa. Moja nekdaj lepša polovica je prišel totalno nabasan. Zlil se je v stanovanje in s temi svojimi novimi in (pre)hitrimi kretnjami, živčno telesno govorico, nenadnimi povzdigovanji glasu me je spravil ob živce. Fak, kako sem bila jezna. In ko je bilo vse za nami, sem ga potegnila na stran in mu rekla, da je bilo tole pa preveč in da naslednjič, če pride v takem stanju, obisk odpade. In je siknil ‘ja, bejbi, vzeto na znanje’ in se odpeljal. Težko to gledam. Kako gre vse skupaj v maloro. In on kot človek in on kot foter. Težko to gledam, utrujena sem. Utrujena od tega, da se še kar nekaj trudim. Za fucken nič. Ampak se poznam in vem, da se bom še naprej. Zarad otrok.

***

Poletje je že kar v polnem zamahu in vsak dan si perem lase in uživam, ko me mokri hladijo po hrbtu. Narastek imam že do višine ušes in še vedno mi je ok. Konice si moram it postrižt, pa se kar ne spravim. Sfecljane, ampak zdrave in umite lase, ki jih nakravžla bazen in posvetli sonce, sem si pustila zrast čez lopatici. Pege so mi posule čelo in ramena. Ob večerih pa grickam mini pelate in mocarelo in mi je lepo. Pravzaprav mi je zadnja skoraj štiri leta vedno lepo. Naredim si. Vse je v mojih rokah in nase – vem, da se lohk zanesem.

In onega poznega večera, ko sem se iz centra proti domu peljala na prtljažniku nekega bicikla, sem si rekla, pizda, točno tole mi je manjkalo. Ta veter v laseh. Želela sem si, da bi lohk namesto, da sva morala zavit in it desno, šla kar naravnost in nekam po svoje in še naprej do jutra. Ampak večer se včasih pač konča tam, kjer bi se pravzaprav šele moral začet. Zato sem tudi te misli seveda, kar se da hitro, kot milne mehurčke popokala s kazalcem. Zdaj so in zdaj jih ni več. Magdalenice. Sedim v Drami ob črni kavi. In pride Moro.

***

Nocoj grem ven s T. Veselim se. Nimava še plana, ampak mogoče, gruntam, da bi šla pogledat na en party. Mogoče bi pa šla no. Če naju ne bo prej zaneslo v japonsko. Ja, japonska je vedno dobra ideja. Pozabi na tist party, Sejdi, pozabi.

Gone girl. In 60 sec.