Preden zaspim

Posted: May 11, 2018 in Uncategorized

Tko sem hitela priklapljat računalnik, da ja ne bi pozabila navdiha, da sem se zatipkala pri passwordu in potem mi je računalnik javil ‘hint, geslo je tvoje ime’.
Facepalm.

***

Nimam rada teh dni, ko me tišči v prsih in se počutim šibko. Sem se z leti tolk nakulirala, da zdej ponavadi vedno vem, zakaj me tišči, tko da vsaj vem, da bo minilo, ko mine THE issue. Tissue. Scar tissue. Slejkoprej(ko).
Izkoriščam tale svoj prelep in običajno zelo prepišen balkon, cele večere posedam zunaj in buljim dol na cesto. Obožujem promet, mimobežeče luči, glasove iz bifeja spodaj levo, kjer vedno navijajo za Real. Jokajočega dojenčka nad mano in golega soseda preko.
Ena taka nevidna nit se vleče med nami, vsi se vidimo in gledamo in – grem stavit – isto hitro tud pozabljamo.

In noč, ko sem naredila največjo pizdarijo v lajfu, sem prespala najbolj mirno. Videna al pa ne.

***

Bil je perverzen preblisk o Sardiniji. O kristalnem morju, dobri hrani, prazni glavi, brezskrbnosti sem si zaželela in poletnih večerov v dvoje, vse bi dala tist hip, da bi bla slišana, pa … Hja, nč. Nč se ni zgodilo. Nikol več ne bom vsega sama, pa tud če se nč ne zgodi. Hočem predloge, interakcijo, fucken fitback, lajf. Show me love.

Tko da sem potem pač vzela še par dni Poreča več. Kar je tud čist ok. Obožujem sprehode čez borov gozd, morje bo, vse bo. In tud sami mi je zmeri luštn. Tokrat bo pa sploh fino, ker sem si – po zadnji mori za prvega maja, ko sem dve noči dobesedno prebedela na res provizoričnem dodatnem ležišču – privoščila orng sobo z dvema spalnicama, tako da bom kraljevala na kraljevski postli.
What’s a Queen without a King?
A Queen.

***

Me je vprašu en dober prjatu, zakaj sem še kr v dilemi. Sej ne znam razložit. Niham med popolnim mirom, zadostnim mirom in nemirom. In pač pride kakšen dan, ko mi gre to na jetra, večino dni se pa čist samokritično zavedam, da drugač ne (z)morem, ne znam, nočem. Kar je v resnici še najbližje resnici. Pošteno.

Po drugi strani si pa včasih dovolim pomislit tud na drugo opcijo. Kaj, če sem nonstop v raznih dilemah zato, ker mi enostavno nihče ne da dovolj velikega razloga za to, da ne bi rabila bit v dilemi. Kaj, če bi bil nekdo, ki bi mi pripravil presenečenje, recimo poiskal noro destinacijo, nor plac, rezerviral vse, prevoz, apartma, ki bi reku, pejmo, vse bo v redu. Ki bi vse to reku in jst bi mu lohk verjela. Kaj, če bi se najdu res nekdo tak, ki bi mi dal vse, kar rabm – tud v čustvenem smislu, ki bi mi pustil bit ranljiva in se naslonit nanjga stoprocentno.

No, evo. V tem primeru pa res ne vem, če bi ble še dileme. Če bi bil še ta nemir. Kanček mene kr verjame, da je tam zuni nekdo, ki bi me znal umirit. Ki bi znal iz mene izvabit vse najboljš – in samo to.

In zdej te sprašujem – zakva me rabš tolk časa pustit čakat in čez tolk zgodb it? Pa zakva, jebemti, ne prideš s potonkami na vrata in rečeš, pejmo, vse sem zrihtu in ne rabš se bat.
In bi šli, da veš.

Advertisements

A good girl

Posted: April 22, 2018 in Uncategorized

To, da moram spremenit svoj lajf stajl, sem že ugotovila. Več se moram gibat, kar mi je po polletni pavzi zarad zlomljenih stopalnic samo v veselje. V petek sem prvič po dolgem času šla na tenis, parkrat sem šla tud že hodit, pač, ne upam prehitevat, ampak počasi se uvajam. Mende so tud na stopalih ene mini mišice in tud te rabm okrepit. Razmišljam tud o pilatesu. Zdej, jeseni. Dejstvo je, da če hočem bit fit, si moram vzet čas in se samo odločit in vztrajat.

Pomladi dam knjige itak malo na stran, večere začnem preživljat na svojem prekrasnem balkonu in kar sedim tam in ždim in sem samo srečna in hvaležna.
Nohte sem si že pobarvala na fuksijo, las si nisem postrigla in že od prejšnjega avgusta (letos bo dve leti!) se nisem barvala, tako da … konice so blond, glava pa natur in ok mi je tko. Ni to nek artističen bejlaž, ampak zgolj slučajna zgodba, mene, ki se ne morem odločit – al se mi pa samo ne da, in mojih las, ki zarad te zgodbe so, kakršni pač so. Zdravi in vsekakor zelo jaz. Zdej že zelo daleč čez polovico hrbta.

Rjuhe so še vedno bele, večeri včasih v dvoje – burni ali nežni, včasih solo ob sušiju in v pižami in v tišini. Jasno, da pride kakšen dan, ko me kaj, nekaj, karkoli, vrže iz tira in takrat tud jst iztirim, ampak tega ni veliko, res ne. Takrat se počutim, ne znam ubesedit, ampak kot tista svetlomodra ruta z roza cofki, ki sem si jo kupila v Valenciji. Je en red, ampak ga vseeno ni. Tak, kot ga jst rabim, drugim neviden. Na svetli podlagi pink pompom.

***
Nekaterih stvari nisem naredila pravično, to zdej vem. No, vedla sem že tud prej, ampak vseeno nisem naredila drugač. Ne da ne bi hotla, tko sem čutila, da mora tist hip bit. Da lohk par stvari zamolčim, da prihranim nekomu nekaj, sebi pa nekaj dodam. Brez bolečih vprašanj. Preprosto – čist sebično. Samo zase.
Ni mi žal.

***
Ne vem, če bom zmogla. Eni ‘commitments’ se mi enostavno zdijo preveliki. Preveč. Ne da mi je težko, to ne, z lahkoto jih živim, se pa občasno (no, v resnici redno) sprašujem, če je res vredno. So privilegiji in velikokrat mi je lepše in lažje, dejstvo pa je, da se ne počutim izpopolnjene. Več in drugač sem hotla. Preveč je že znanega in tolikrat že slišanega, preveč je tistih ‘oprosti’, ki jih nočem več slišat. Pa jih še kar poslušam. Jst sem pa hotla bit kukr ena princesa. Enkrat. Ne v smislu razvajanja z briljanti, fuck that. Hotla sem večere preživljat v postli s stopali na blazini in brat knjigo, hotla sem footmassage z mandlljevim mlekom in poljube po ta hudi črti od vrha do dol. Hotla sem si prinest steklenico vina v postlo in potem s konicami prstov, navlaženih v rdečem soku, risat po tistem hrbtu. Hotla sem ob Wonderful tonight plesat v temi sred dnevne, najbolj oldskul cheek by cheek. Hotla sem by my side. By my side. In jebeno t-shirt majco, ki diši po počasni noči.

***
Krasni dnevi so, pred šesto se zbujam ob soncu, ki skoz mini garderobno okno brutalno vdre v spalnico. To sem čakala celo zimo. Točno to. V gatah zjutri tavat po kuhinji in si skuhat kavo. Odgrnit C. Lacroix zavese v dnevni in zaljubljeno občudovat prelepe japonske javorje. Štiri imam, mogoče pet, šest, sedem. Pa oljko in rožmarin. Jst, srečnica.

Never underestimate a good girl and a decent vocabulary. Never.

insert II.

Posted: March 30, 2018 in Uncategorized

Zakaj od enih ljudi kljub vsemu ne moreš stran?
Zakaj jih ne moreš pozabit?
Kaj imajo, da se vračaš?
Al je mogoče hint v tem, da gre v resnici za ene nedokončane zgodbe, za kaj bi blo, če bi blo in te zadeve?

Ker, vem, tud če bi kaj blo, bi blo vse narobe. Fino je sanjarit. Naj tako ostane.

Sicer pa sem nocoj … ne vem, sitna, naveličana, v dvomih, pizda, besna sem. Ne znam točno ubesedit, ampak vem, da sem začutila tist filing. Ki sem ga že pozabila in ki ga nočem nikol več imet zabetoniranega v prsih.

Enostavno nočem in mogoče je cajt, da spakiram.

Lajf

Posted: March 25, 2018 in Uncategorized

Krasni dnevi so. Mislm, mrzli in to, ampak ful nabiti z raznimi momenti nostalgije. Najprej sem šla prejšnji teden plesat z B. Bila so osemdeseta v Spuntiku in bil je dj Pero, bili so časi Turista in Eldorada in dobro nama je delo. Prov rabila sem to in musko in gužvo in točno tak folk, našo generacijo. Narežala sem se do solz in kljub štancam, ki jih nekoč niti marala nisem, sem se odlično zabavala. Dočakala pa sem tud točno ene U2, ene Depeche, enga Billyja, eno Madonno in enga Jacksona. V redu je bilo. Se pa pobiram po enem takem večeru kar cel naslednji dan, kljub temu da nisem spila skoraj nič alkota oz. ful vode čez. Postarala sem se.
Potem sta ta teden sledili dve praznovanji fotrove 70-letnice in obakrat je bilo fino. Danes, v krogu družine, še posebej. Bratova žena je pripravila filmček o njegovem lajfu in … Ja, te filmčki so ponavad ena sentimentalna beda, ampak ta ni bil tak. Tud fotrov (in zraven mamin) lajf nista taka. En kup divjih prebliskov in doživetij iz mladosti, poslovnih zgodb, familijarnih intermezzov, vsega je blo. Kolk je stlačil v ta svoj lajf, kolk sta se z mami od nekdaj borila, kolk sta bla drugačna od običajnih (sploh takrat) parov, kaj vse sta počela in kolk idej sta imela. Z eno besedo bi rekla – navdihujoče. Res živet lajf. Ne zanikam dejstva, da je foter naporn težak (in mami, hvalabogu, potrpežljiv amortizer, zarad katerega je ta naša familija sploh funkcionirala), ampak vseeno občudujem njegovo energijo. Kam je prilezel iz dobesedno nič. Res je bil kul dan.

Ta petek sem pa spet prosila varuško, da je vskočila in sem šla še enkrat plesat. Dobila sva karti za razprodano Sladico in se imela prov luštn. No, v bistvu je bil en zelo seksi večer. Paše mi tko it in plesat in bit in se izgubit. Dokler se pol tud najdeš. Tud ta večer sem rabila, čeprov ni blo do jutra in čeprov morm, za razliko od mladih časov, zdej pač ob 6h vstajat. Morm večkrat it, si privoščit kej tazga prov zame. Nisem navajena. Kr slabo vest dobim in se žrem. Pa si ne znam razložit, ne morem razumet, zakaj tko čutm. Ker ne delam nikol nič narobe in ker vsemu navkljub nikol nihče ni za nič prikrajšan, vedno vstanem zjutri in vedno je zajtrk. Pa tud, pizda – pa tud, če bi blo zarad mojga žurirana sem ter tja kdaj kej drugač. Recimo fruštek ob 8h, pa dopoldne v pižami in popoldne speče na kavču in brez reda. Ne bi me bilo konec, tamalih pa tud ne. Njiju v resnici še sploh ne. Sam, klinc, taka sem. Po malem doziram, glih tolk, da ne pozabim, da se spomnim, tolk da mam še zmeri vse po reglcih in tolk, da sem vseeno srečna. Če bi me kdo poslušal, bi se mu zdela tko solidno po eni srednji varni poti hodeča. Nihče tud pomislil ne bi, da v meni divja in da sem daleč od srednje poti, ne ausglajzana, ampak daleč od povprečnega, preprostega in simpatičnega. Od simpatičnega pa sploh najdlje.

Zatorej se zahvaljujem temu lajfu za vse, kar mi daje, za vse, kar uživam in živim, s to svojo glavo in to svojo familijo in temi parimi frendi. Res je lepo živet. ŽIVET.

intervali

Posted: March 4, 2018 in Uncategorized

Tiste sanje, ko se držiš za roke z Juliette Lewis in je ona itak najlepša možna nevesta s tistim temnim frfrujem napol čez oči, ti si pa čist preveč srečna in v zvozlanih laseh imaš pisan trak in si obljubita vse in za zmeri. Potem dečko v črtastem reklcu na klavir zaigra Perfect day in stisk vlažnih dlani je za hip še močnejši.

Laters, baby. Zavihane hlačnice razgaljajo tvoje gležnje, okol katerih je nežna srebrna verižica z mini sidrčkom in njen desni gleženj, okol katerega je navita kača in kljub temu, da si pokonc že več kot sedemindvajset ur, si nahajpana in medtem ko grizljata ledeno mrzel naseckan ananas, si v resnici ne želiš ničesar drugega kot da se nikol ne prebudiš.

Ampak vedno pride jutro in vedno se prebudiš, včasih sama, včasih ne, včasih v premočeni majci, včasih z ledeno mrzlimi rameni, kakorkoli obračaš, se samo obrne, pa si še vseeno kar naprej v redu in čeprav so noči nekoliko bolj prespane, pomirjeno ugotavljaš, da niso zato nič krajše. Gruntaš, če bi si morala želet še več – če si res tako zelo srečna, ali je ok, če ostane vse skupaj nekje na sredini za vedno, gruntaš, če boš zadovoljna s tem, kar je zdaj tudi še naprej, po eni strani bi rada več, po drugi se pa bojiš, da se boš začela dolgočasit, če zgodba zapluje v mirne vode ljubezenske harmonije kavč momentov. Zato zelo previdno in zgolj na pol odpiraš vrata in odstiraš okna, samo polovico sebe daješ na pladenj, še vedno tipaš in raziskuješ. In dobro ti je. Včasih poveš preveč o sebi in prestrašiš, spraviš v dvome, včasih pa ravno s tem začaraš, da pride in hodi nazaj po še. Ni to namenoma, to so te momenti, ko te prehitijo besede, ki pa jih, enkrat izrečenih nikol več ne moreš vzet nazaj.

Zaželela sem si te prijet odzadi okol pasu, še vedno se mi zdi znanstvena fantastika, da se zbujam ob nekom, pa sem se – pa zakaj te pomisleki pridejo vedno ob v resnici idealnem momentu? – zabremzala, pokrila sem se in se obrnila stran, ne vem, kar oči sem tiščala skupaj in se mučila. In ura je bila štiri zjutraj, pet, šest. In jutro, ki je prišlo, je bilo ledeno mrzlo.

***
In še en vikend pada mimo z nadzvočno hitrostjo, medtem ko tamal kašlja, hčerka ima vneti obe očesi, jst pa že drugič v dveh tednih menstro.

Mislim, da bi bila Grčija sredi junija dobra ideja. Za grande zaključek in nov štart.

Času čas

Posted: February 1, 2018 in Uncategorized

IMG_2126

Moj dom, mimgrede.

Čez v sosednjem bloku, to je par metrov stran, živi še ena mamica samohranilka (kolk ne maram te besede, ker – koga ona sama hrani, sebe al otroke, ampak ok), tud ima dva otročka. Tud nikol ne vidim očeta. Ne da bi buljila v flet čez, ampak včasih pa res odjadram. Kaj pa vem, si mislim, dej, da vidim, kuko se danes boriva. Precej različen lajf stajl imamo. Oni se popoldne pozno vračajo domov, zvečer so zelo dolgo pokonci, tud otroka, za vikende pa dolgo spijo – in to ji zavidam. Pri nas smo ravno obratno: zgodaj spat, zgodaj vstat, pa veliko smo doma. Predstavljam si tud, da imajo spalnico vsi trije skupaj, ker imam filing, da velikokrat vsi trije zaspijo ob prižgani risanki. Tudi mama izmučena. Jst najrajš vse izklopim in berem.

Predvsem premišljujem, če ji je tud tko luštno, ker je sama, kot je bilo meni. Če je njej tud tko odleglo, ko je zaprla vrata za tistim lajfom takrat. Če je ta red, ki ga ima, ki je samo njen, če jo utesnjuje ali ji daje svobodo. Rada bi vedla, če je od začetka tud vztrajala s spanjem na ‘svoji’ polovici postelje – to sem delala jst iz neznanega razloga, in če se zdej že mirno razleze po diagonali in se nasmehne sama sebi v temi goodnight in ves svet je moj.

Želim si, da ja. Da ni ena izmed tistih, ki so ostale same in so žalostne. V stiski in osamljene. Škoda bi bilo. Fino je živet, čeprav ne gre vse po planih in čeprav ne v hišici z belo ograjco. Življenje ubere svojo pot in če jo sprejmeš odprtih rok, zna bit prav osvobajajoče. Polno presenečenj. Prelepo. Predvsem pa čist tvoje. Zavedam se, da sem, kar se tega tiče, velika srečnica. Imela sem svoje pribežališče in nikol me ni bilo treba bit strah, da moja otroka ne bosta imela za jest. In zdravi smo. Zelo sem hvaležna za ta velik privilegij. Ne jemljem ga samoumevno.

Vse ostalo pride sčasoma. Kot nadgradnja tega, da si srečen in zadovoljen tud, če si sam. To je velika stvar, ki se zgodi znotraj, kaže pa navzven. En tak notranji mir, bi rekla, ko enostavno dojameš, da bo vse v redu. In to ni bulšit. To je resnica. Ta mir se dejansko zgodi in lepega dne ti dobesedno fizično odleže.
In včasih se potem, ko se osvobodiš strahov, tud zaljubiš in izzivalno zacvetiš še globoko v zimo in se ti sladko jebe za vse, kar je bilo, kar še bo – in samo uživaš v momentu, ki je.

Preobrazba

Posted: January 14, 2018 in Uncategorized

Zanemarjam blog in pisanje, ampak dejstvo je, da zadnje čase res veliko berem. Kadar sem sama, se ob osmih že odsmukam pod odejo v svojo novo posteljo in berem. Pomirja me dejstvo, da je v stanovanju tišina, ker jst tako hočem. Da je tema, ker jst tako hočem. In da lahko ali berem ali spim ali drinkam vino in pikam olive s česnom, vse lahko. Kadarkoli hočem.

Torej … Lotevam se prenove stanovanja. Glede na to, da je to drugo stanovanje, v katerem živim, drugo moje gnezdo, opremila po svojih željah pa nisem nobenega od njiju, sem se – ne ravno korajžno, ampak vendarle – odločila, da se malo izrazim. Milo rečeno. Najprej sem se lotila spalnice. Belli sem podarila prejšnjo posteljo ogromnih razsežnosti, ki mi je po nepotrebnem jemala prostor. Zamenjala sem jo za ožjo, na steno pa sem dala montirat belo omaro s policami za knjige. Okoli nje sem navesila pisane lučke, ob posteljo na tla pa postavila svoj edini uokvirjeni plakat Scarface. Namesto nočnih omaric, v katerih nisem imela nič, sem si na levo stran postelje postavila mini belo mizico, na kateri imam lučko. In to je vse.

V kuhinji bom zamenjala stole. Moderni črni stoli ob prekrasni ogromni mizi iz indijske jablane morajo stran. Najdla sem take hecne vojaško zelene z lesenimi nogami. Centru mojega doma bodo dali toplino in mi naredili poletje.

Ta teden bom štartala s svojo kot noč črno predsobo, ki je bila še prav posebno darkerski projekt moje nekdaj lepše polovice. Dala bom odstranit črno tapeto iz blaga, črn radiator, črne fronte garderobnih omar. In vse bom zamenjala z nedolžno belo. Na bolhi bom prodala ogromno ogledalo s srebrnim okvirjem in ekstravagantno srebrno-črno omarico, v kateri prav tako nimam ničesar, razen rol papirja za zavijanje daril in par zimskih kap. Namesto te omarice bo svoj prostor ob sveže beli steni čim prej našla manjša komoda iz starinarnice, zidovi pa bodo zadihali.

Tako mi gre. Korak za korakom. Počasi in previdno. Včasih prehitro in impulzivno. Tako kot sem sama. Včasih predvidljiva, včasih pa presenetim še samo sebe. Nimam prav veliko suporta v tem, kar mi je všeč, večinoma se zdim bližnjim s svojimi idejami en divjak. Nihče ne razume, kako lahko razmišljam o nežno lila lestencu nad kuhinjsko mizo. Klinc. Je pa dejstvo, da sem se odločila, da bom dala v ta dom sebe. Ker se neznansko pogrešam. Zato adijo črnina, adijo eleganca in adijo dom za ‘samskega japija’. Naj se zgodijo dekadenca, svoboda in ena zelo srečna gospa.