In potem se zgodi … lajf

Posted: September 15, 2018 in Uncategorized

Pride trigger moment v lajfu, ko se ti svet sesuje. Men se je to zgodilo ta zadnji mesec. Ne bom pisala, kaj vse smo dajali čez, dejstvo pa je, da še vedno prihajam k sebi. Kadar se zgodi bolezen nekomu izmed najbližjih, ti je za vse drugo vseeno.
Kot vedno, kadar sem v hudi krizi, sem se tud tokrat vrgla v hojo, ki mi najbolj pomaga. Vsak dan brez izjeme grem za eno uro na hitro hojo, da izšvicam in se zluftam. Karkoli se že sprosti takrat, hormon sreče ali whatever, pomaga mi, da se skuliram in relativno mirno spim. Pomagajo pa tud brazilski oreščki in ogromne količine kefirja. To.

Presrečna sem, da sem vsemu navkljub in čeprav zelo težko, ves čas uspešno furala tud svojo mini familijo. Sem se zlomila sem ter tja na skrivaj, ampak glede na situacijo ne omembe vredno. Malo slabše je šlo z vezo, ampak ta hip res nisem pri stvari. Velik rabm, vse pravzaprav, istočasno pa nič. Mogoče je zato te dni najina ljubezen na preizkušnji, in ok, naj bo. Če ne zdrži tega, potem je niti nočem. Zame nikol ni blo samo v dobrem, zame je vedno v dobrem in slabem. Ni vse sam roknrol. Ampak če hočeš roknrol z mano, pol mi moraš dat tud ramo. Pa ne za fucken minuto, temveč za kolkr dolg jo rabm. Ja. Ne.

Tko da sem si vzela odmik. Vzela sem si spet samoto, polno polnočnih prigrizkov s kapo na glavi in z golo rito na pultu, vzela sem si galone kave sredi noči in milijone samogovorov pod dvema odejama. Vzela sem si postlo ob osmih zvečer vsak večer in grizla v blazino najprej tiho in na robu solz, potem pa ure in ure ihtela na polno. Vse to je najbrž del predelovanja te situacije in človeka, ki bi mi ob takih odklopih mirno stal ob strani, da bi se počutila varno, ki bi me držal za roko brez besed, še nisem spoznala. Vsi spizdijo.

***

Zgodil se je tud moment, ko se je poročil moj nekdanji mož. Vse skupaj je bilo zelo na hitro, ker punce prihajajo in odhajajo, ampak ok. Šla sem s svojim fantom na poporočno zabavo in prav solidno smo se zabavali. Vsi skupaj. Bila sta tud najina otroka, pa hčerka tanove žene, pa bivša tašča in tast. Bizaren party, ampak, klinc, kdaj pa je moj lajf bil običajen? Vesela sem, da je tip srečen, tud ženska se trudi, korekten odnos imamo in nimam problemov s tem. Najina otroka bosta zrasla gor v razširjeni družini, polni odpičenih sorodnikov in raznovrstnih ‘situacij’, ampak hkrati v izjemno varnem in trdnem okolju, kjer ima red zelo pomembno mesto. Želim jima dat popotnico, da bosta vedela in videla, da ju imava oba rada. Da tud če družina razpade, da ni konec sveta, in da se, če smo ljudje zreli, vzpostavijo ene nove relacije, ki so lahko ravno tako v redu. Želim, da čutita, da sva srečna – vsak zase, ampak da SVA SREČNA.

In, kar se mene tiče, sem vse: in stroga mama in nežna muma (ja, mi rečemo muma) in odfukana mamasita. In s tem živita in nikol se niti nisem trudila bit drugačna, nikol se nisem trudila fejkat bit popolna, nikol se nisem opravičevala za to, kar sem. In ja, tud rahlo nalita sem ju že tuširala in si po pomoti odprla šobo rain shower na glavo, o bog, kako smo se takrat narežali skupaj, pa tud vpila sem že konkretno vpričo njiju, in kako neslišno sta se potem pobrala spat, oja, tud to. Nista prikrajšana zame v malo slabši različici. Se pa hkrati učita, da je vse to del življenja in dojemata, da njuna mama ni nobena superženska, je pa vedno tu za njiju. In nekoč bosta vedela tudi to, da sta imela v primerjavi z marsikaterim prjatlom enega najbolj srečnih otroštev.

***

Tko da, ja. Sama al pa v dvoje, ne vem še, grem naprej. Vedno in samo naprej. In vse, česar si želim zase in za svoje bližnje, je zdravje. Samo to.

Zdej bom dala pa superge gor pa – so long.

Advertisements

Barka

Posted: August 4, 2018 in Uncategorized

Danes je sobota. Ker bi morala bit tamala dva včeri popoldne s svojim očetom, pa je slednji obtičal nekje v koloni na primorki, sva obisk prestavila na danes dopoldne. Torej … sobota je in jst imam tri ure frej. Srebam limonado, ki ji bo sledila črna kava, ki ji bo sledila lubenica, na teraso imam odprto in taka tišina je. Sobotna tišina.

***

Odstranila sem si turkizen lak z nohtov na stopalih, klinc, probala sem, pa nisem to jst. Ta teden me čaka voskanje, postrižt se grem, k pedikerju bom skočila, en kup teh opravkov, ki so marsikateri gospe v veselje, meni pa potrata časa. Ok, razen voskanja. To obožujem. Vse ostalo je pa bolj nuja.

***

Skoraj vsak večer gremo v mesto, včasih sami, včasih z družbo, nocoj prvič na Trnfest, na Break battle in na koruzo. Zmenila sem se s Trill in njeno familijo, mogoče pride mimo B. s svojimi, mogoče Luka, mogoče braco, mogoče vsi pridejo in kar bomo tam viseli kot eno grozdje in ja, pejmo pol vsi na pivo, ker … These summer nights. I just can’t get enuff. To poletje je poletje potolčenih kolen in popoldanskih neviht, ki spirajo razbeljen asfalt in ga spreminjajo v dišečo in puhtečo poletno reč, brez vonja katere ne mine večer. To je ta osvobajajoč filing, pešačit z mokrimi stopali v drsečih japankah proti domu in si samo želet, da traja. Naj nikar še ne pride november.
Sej še ne bo, miška, sej še ne bo.

***

O tej barki. Gre za interno zgodbo. V bistvu gre za prenesen pomen, za metaforo nečesa, za kar sem mislila, da se ne bo zgodilo nikol več. Ta barka. Pa se je.

***

Ne.
V bistvu bi rada začela drugje. Sanje. Nikol nisem verjela v sanje. Ne govorim o nočnih sanjah, ko spiš, ampak … To, da si v glavi nardiš zgodbo, pa da res verjameš, da se bo nekoč uresničila. Nisem bila tako vzgojena. Pri nas smo rekli plan. Pri nas nismo sanjarili. Zdej se mi pa prvič v lajfu dogaja, da si dejansko želim enih stvari, da sanjarim o njih. Pravzaprav o več stvareh. In vse so uresničljive, niso to ene nedosegljive zgodbice za lahko noč. So sicer daleč zunaj dometa vsega, česar sem bila navajena, kako sem od skos živela. Pa mi je v resnici prvič vseeno. Ker, kot vedno bolj spoznavam: ni res, da se sama ne bi znajdla. Oja, bi se. In pri vsem bom vedno najprej pomislila nase in na svoja otroka. Pa da se bom imela še naprej in še dolg luštn v ljubezni.
Da bomo čim večkrat kam šli, tud mini odklopi štejejo, Poreč in konoba Danijela, da si bova vzela momente tud zase, da si zvečer, ko se dan ustavi, v miru skuhava, da si bereva, da se usedeva nekam na stopnice in se zaklepetava, da greš z dlanjo gor po mojem stegnu in se nasmeješ tko, da razkriješ svojo seksi odlomljeno enko, ja, bova počasi napredovala in se vsak dan sproti dobr imela.
Želim si tud, da gremo z B. in njenimi čist avanturistično obiskat Popko v Grčijo s trajektom.
Želim si z avtodomom raziskat Portugalsko in se zbudit na vrhu prepišnega klifa in s šalco črne kave v roki in s kapo na glavi samo stat tam in bit srečna.
Moja velika in dolgoletna želja je tud še vedno nekoč imet mini hotel, ki sicer zahteva resen in konkreten poslovni načrt – predvsem pa nikoli dosegljiv v nebo segajoč kapital – vse to, ampak kar upam. Da se bo enkrat poklopilo vse, vse zvezde in vse te vraže in moje srce. Sanjarim o sebi v beli srajci in črnem krilu do kolen in zvozlane lase imam spete v visok rep, stojim pred to majhno hišo, ampak svojo hišo, in brišem kaplje rose s treh mizic, na katerih bom čez pol ure postregla s črno kavo in krajcarjem in trdim sirom.
Želim si tud nekoč poletja preživljat ob morju, čim več in čim dlje in s slanimi prsti in spočito glavo in z babičinimi briljanti v ušesih končno zaključit to svojo že več kot 800 strani spisano knjigo.
Želim tud bolj skrbet za svoje zdravje.
Želim dobro vzgajat in stat ob strani svojima otrokoma, medtem ko – vsaj hčerka – že kar konkretno odraščata. Rada bi bla zaupanja vredna in kot skala trdna opora, ko me bosta rabila. Vem, da bo razburkano obdobje, zmeri pride, tud pridne punce nis(m) izjema. Sploh te, ki s(m)o samosvoje. Ampak hočem, da vesta, da imata doma varen pristan. Želim si bit in ostat trdna, ko bo prišel čas in bosta šla od doma. In bo kar naenkrat konec te zgodbe o mamici in mladičkih. Takrat hočem vedet, da sta pripravljena, da sta samostojna in zdravo samozavestna. In da je prav, da štartata čist svoj lajf. In takrat bom mogla tud jst naprej (za)živet. To bo zame strašno težko. Požret solze in živet ‘življenje gre naprej’. Ampak bom tud to. Zbrala bom pogum in z nasmehom zaklenila vrata za njima. Ker je prav tako.
Želim si tud še naprej ohranjat korektne odnose s svojim nekdanjim možem, ker se mi to zdi zelo pomembno. Za tamala in zato, ker bova z njima tud midva povezana na veke vekov. In za en tak notranji mir.

Tolk želja. Pa niti ena ni neuresničljiva.

***

Torej barka, skor sem pozabila.

V teh definitivno najlepših letih svojga življenja lohk rečem edin to, da si želim ob seb imet predvsem partnerja, ob katerem se bom lohk počutila ženska. In ki bo enakovreden v smislu skupnih interesov in – predvsem enakih vrednot. Vrednote, iste moralne vrednote so neki, kar mi pri ljudeh, ki so mi blizu, največ pomeni. Iskrenost, zaupanje, spoštovanje. To so absolutno moje prioritete. Poleg družine, zdravja in notranjega miru, jasno. Vse ostalo mi ni tolk pomembno. Lahko preživim marsikaj in brez marsičesa, ampak je teh par, pravzaprav točno šest besed, ki me determinirajo.
Zdej pa … A greš na to fucken barko z mano?

Valovi in vetrovi so na strani spretnih mornarjev.

Poletje 2018

Posted: July 21, 2018 in Uncategorized

Ok. Premalo časa si vzamem. Počitnice so v polnem teku. Glavnina naših je že minila, par dni Poreča, slovenske obale, Ligniana. Povsod smo se imeli fino. V Poreč smo šli prvič ‘od takrat’ v štiri in smo se lepo ujeli. Po slovenski obali smo se tradicionalno par dni potikali z mojo mami. V Lignano pa smo šli tokrat s sestrično in njenima otrokoma in, ker se tamali fajn razumejo, so bile to res počitnice. Po cele dneve jih niti videli nisva, tolk opravkov so imeli. In bila je melona s pršutom in mocarela z olivami in leden pirček. Milina, skratka. Krtačo za lase sem namenoma pustila doma.

Tamala sta imela tudi tri dni z očetom in tako sem jst imela tri dni zase. Za naju. Letos sva izbrala Grožnjan. Spet sva imela srečo pri nastanitvi, bil je kjut apartma v kamniti hiški, s teraso in tramovi. Bil je polfinale Hrvaška: Anglija. In moral bi biti Jazz festival, ki pa se je nato žal začel šele en dan po najinem odhodu. Bili so zajtrki, ki ti jih naredi dec brez majce, bila je vožnja po prelepi Istri v dvoje, skoraj prazna plaža, hladilna torba in veliko lavande. Vsako jutro … Zbujala sem se ob osmih kot kakšna razvajenka in ga dregnila v ramo ‘ej, osem je že’. On pa ‘mhm, pa kaj’. No, pa sem zlezla pod njegovo rjuho in grizla v njegov vrat in šepetala ‘zbud se no, lačna sem’. Se je zbudil, ja. Oja. Ni bilo miru, ne, ob tej nemirni punci, ki je tri dni imela zase cel svet.
Razgled na Motovun in redko poseljene griče me je očaral. Ozke ulice, polne galerij in degustacij olja in sira in tartufate, so bile kot nalašč za par dni in vsak pobeg nazaj v hiško, kjer je dišalo po zdej že več kot leto trajajoči ljubezni, se je zaključil ob istrskih fužih in špricerju in tko noro fino in svobodno je bit brez ure in obveznosti in si samo povedat, kar ti pade na pamet, asociacije, ker ni treba nič razlagat, zakaj se ti zdi razgled na vse zeleno tako mehek in žameten in … vižla.

Preostanek počitnic bomo predvidoma preživeli v Ljubljani, mogoče s kakšnim kratkim skokom na morje, čeprav me v to gužvo nič ne vleče, vsekakor pa si zelo želim it k Irenci na pivce v Belo Krajino. Upam tud na še par zaljubljenih večernih bicikliranj po poletnem mestu, konec avgusta na zaključek v Lignanu, vmes pa še na kakšen koncert v Tobačni, na kakšno lahkotno večerjo, kozarček al pa dva, pa na en lep rojstni dan. Ki bo vsak čas. Again. Ha!

Tud letos kanim zadnjega avgusta povabit par svojih najljubših na druženje pod porumenele kostanje. Ob koncu poletja. Ker – ne odhajaj, poletje. Lani je bil to dejansko res zadnji lep večer, prvi septembrski dan je bil, prvi šolski dan – nikol ne bom pozabila, kukr en poslovilc je bil no, in sredi noči je začelo ulivat in ni nehalo cel september. Prestopili smo brez opozorila iz šlap v superge in iz majčk v lederce in tako na hitro rekli adijo poletju 2017. In res je bil ‘adijo’ in dnevi so se rapidno (s)krajšali. In potem je bil kar naenkrat november.

Kakorkoli … Ta hip je šele sredina julija in še pod rjuho mi je prevroče in tooolk je še pred mano. Ravno danes sem si kupila eno izi črno oblekco s kratkimi rokavi, z elastiko v pasu in spodobne dolžine do kolen, res najbolj simpl. Ampak … kako naj ubesedim. Celo poletje 2018 je/bo zajeto v njej. Naj bo strastno, veselo, iskreno. Zelo uživam in zelo sem srečna. Se mi zdi, da me življenje nosi po rokah in jst se kr pustim. Vse vzamem. Skor vse. M. nisem. Srkam. Pivo. Tebe. In vitamin D.

Še včeri zvečer, ko sem po dolgem času pisala, je bilo vse drugač. Sedela sem v dnevni in gledala fuzbal, grickala sardelne filete in redkvice in mi je blo lepo. Tko mirno.

Dons pa … Jem češnje in pijem kavo in mešam vse mogoče. Tud filinge. Zunaj se dogaja poletna nevihta. Tamala sta šla z očetom in njegovo ta novo in njenim otročkom v ZOO. Za moj okus gre sicer vse prehitro, po mojem sta skupi manj kot en mesec, ampak ne vem, kolk se smem vmešavat. Ju lohk subtilno vprašam, če jima je ok, če oči vsakič s sabo pripelje svojo žensko? Glede na to, da sta tako malo z njim. Al ju pustim, pa čakam, da bosta sama rekla, če jima kaj ne bo kul? Ne vem, kje je meja. On pa itak nima nobenga filinga. On pač gre in naredi. Na glavo se vrže. On je od zmeri tko.

Na drugi strani pa druga skrajnost. Ta teden sem (skor dobesedno) single, moj dec ima pri sebi hčerko in to pomeni, da me skor tud pokliče ne. Mislm, sej razumem, da se ji posveča in to, ampak vse skupi … Ne vem. Nimam filinga, da gre tuki izključno za to, da hoče njej prihranit to, da ima oči punco, ker otroci se hitro prilagodijo, ampak bolj, da ima še zmer kr en rešpekt pred nekdanjo. C’mon. Kukr, da ne obstajam. Kar me je v resnici začelo motit.
In … rada uporabljam socialna omrežja, ampak bolj za hec in imam zgolj peščico frendov, bi si pa vseen želela, da mi tud on recimo kdaj pod kakšno mojo objavo kej pripiše. Za hec. Sploh, ker vem, da drugim pa. Pa to nima veze z ‘jst ne uporabljam fejsbuka’ in ‘men je fejsbuk brezveze’, ne. Lohk bi recimo iz ljubega miru napisu ‘rad imam to svojo zmešano punco’, anede.
Ne vem, tko natur bi se mi zdelo, tko spontano. Klik v afektu mogoče. Živalca. Z jajci. Ki jo boli kurac.

Ne bi hotla dnevnega javnega blamiranja in selfijev v dvoje. Ne hlepim po tem. Moram pa priznat, da mam rada te čustvene ljudi, ki si upajo in jim je ravno za mnenja drugih. Impulzivne objave sred noči, podplute oči in ljubezenske izpovedi. Ker tist hip tko čutijo, drugi se pa lohk jebemo al pa stran pogledamo. Tud sama mam neki tega v sebi. Kolk blogov je bilo spisanih sred noči na balkonu. Gola sem sedela v kotu in solze so mi tekle po licih. Kakšna noč se je spisala s preveč piva pod streho, pogumno sem dajala ven in potem še bolj pogumno stisnila ‘publish’. Taka pač sem.

***

In bil je večer z M. Zelo intenziven. In nisem zajebala.

***

Želim si, da bi nekoč imela ob seb nekoga, ki mi bo res dal, kar rabm. Ki bo znal delat z mano kot s kraljico. In ki bo čutil in hotel, da vsi vejo, da sem sam njegova kraljica. In mislm, da prej ne bom mirna.

***

In še dokaz, kako na koncu narava vedno naredi tako, da je prav. Pri večerji je hčerka rekla, da imata z bratom skrivnost. In potem je povedala, da bi raje videla, če sta z očijem sama, kadar so skupaj, da ‘ta punca in fantek ste že tako skos z njim, pa da on je njun oči’. Tako da sem mu poslala sms, da je mogoče preveč in prehitro naenkrat in da naj jima da čas in da naj se pogovarja z njima. Da sem vesela, da je srečen, da se nočem vtikat v njegov lajf, da pa tamala rabita pozornost. In je odgovoril, da ju bo upošteval in da je rad sam z njima.

***

Tko. En neurejen kup še bolj neurejenih misli. Samo zapisovat sem hitela. Taka sem, ja. Impulzivna. Zelo intenzivno čutim in brez selekcije dajem ven. Sej bi rekla, da se bom potrudila poboljšat, sam klinc, k že zdele vem, da se ne bom. Ker mi mnenje drugih nič ne pomeni.

Preden zaspim

Posted: May 11, 2018 in Uncategorized

Tko sem hitela priklapljat računalnik, da ja ne bi pozabila navdiha, da sem se zatipkala pri passwordu in potem mi je računalnik javil ‘hint, geslo je tvoje ime’.
Facepalm.

***

Nimam rada teh dni, ko me tišči v prsih in se počutim šibko. Sem se z leti tolk nakulirala, da zdej ponavadi vedno vem, zakaj me tišči, tko da vsaj vem, da bo minilo, ko mine THE issue. Tissue. Scar tissue. Slejkoprej(ko).
Izkoriščam tale svoj prelep in običajno zelo prepišen balkon, cele večere posedam zunaj in buljim dol na cesto. Obožujem promet, mimobežeče luči, glasove iz bifeja spodaj levo, kjer vedno navijajo za Real. Jokajočega dojenčka nad mano in golega soseda preko.
Ena taka nevidna nit se vleče med nami, vsi se vidimo in gledamo in – grem stavit – isto hitro tud pozabljamo.

In noč, ko sem naredila največjo pizdarijo v lajfu, sem prespala najbolj mirno. Videna al pa ne.

***

Bil je perverzen preblisk o Sardiniji. O kristalnem morju, dobri hrani, prazni glavi, brezskrbnosti sem si zaželela in poletnih večerov v dvoje, vse bi dala tist hip, da bi bla slišana, pa … Hja, nč. Nč se ni zgodilo. Nikol več ne bom vsega sama, pa tud če se nč ne zgodi. Hočem predloge, interakcijo, fucken fitback, lajf. Show me love.

Tko da sem potem pač vzela še par dni Poreča več. Kar je tud čist ok. Obožujem sprehode čez borov gozd, morje bo, vse bo. In tud sami mi je zmeri luštn. Tokrat bo pa sploh fino, ker sem si – po zadnji mori za prvega maja, ko sem dve noči dobesedno prebedela na res provizoričnem dodatnem ležišču – privoščila orng sobo z dvema spalnicama, tako da bom kraljevala na kraljevski postli.
What’s a Queen without a King?
A Queen.

***

Me je vprašu en dober prjatu, zakaj sem še kr v dilemi. Sej ne znam razložit. Niham med popolnim mirom, zadostnim mirom in nemirom. In pač pride kakšen dan, ko mi gre to na jetra, večino dni se pa čist samokritično zavedam, da drugač ne (z)morem, ne znam, nočem. Kar je v resnici še najbližje resnici. Pošteno.

Po drugi strani si pa včasih dovolim pomislit tud na drugo opcijo. Kaj, če sem nonstop v raznih dilemah zato, ker mi enostavno nihče ne da dovolj velikega razloga za to, da ne bi rabila bit v dilemi. Kaj, če bi bil nekdo, ki bi mi pripravil presenečenje, recimo poiskal noro destinacijo, nor plac, rezerviral vse, prevoz, apartma, ki bi reku, pejmo, vse bo v redu. Ki bi vse to reku in jst bi mu lohk verjela. Kaj, če bi se najdu res nekdo tak, ki bi mi dal vse, kar rabm – tud v čustvenem smislu, ki bi mi pustil bit ranljiva in se naslonit nanjga stoprocentno.

No, evo. V tem primeru pa res ne vem, če bi ble še dileme. Če bi bil še ta nemir. Kanček mene kr verjame, da je tam zuni nekdo, ki bi me znal umirit. Ki bi znal iz mene izvabit vse najboljš – in samo to.

In zdej te sprašujem – zakva me rabš tolk časa pustit čakat in čez tolk zgodb it? Pa zakva, jebemti, ne prideš s potonkami na vrata in rečeš, pejmo, vse sem zrihtu in ne rabš se bat.
In bi šli, da veš.

A good girl

Posted: April 22, 2018 in Uncategorized

To, da moram spremenit svoj lajf stajl, sem že ugotovila. Več se moram gibat, kar mi je po polletni pavzi zarad zlomljenih stopalnic samo v veselje. V petek sem prvič po dolgem času šla na tenis, parkrat sem šla tud že hodit, pač, ne upam prehitevat, ampak počasi se uvajam. Mende so tud na stopalih ene mini mišice in tud te rabm okrepit. Razmišljam tud o pilatesu. Zdej, jeseni. Dejstvo je, da če hočem bit fit, si moram vzet čas in se samo odločit in vztrajat.

Pomladi dam knjige itak malo na stran, večere začnem preživljat na svojem prekrasnem balkonu in kar sedim tam in ždim in sem samo srečna in hvaležna.
Nohte sem si že pobarvala na fuksijo, las si nisem postrigla in že od prejšnjega avgusta (letos bo dve leti!) se nisem barvala, tako da … konice so blond, glava pa natur in ok mi je tko. Ni to nek artističen bejlaž, ampak zgolj slučajna zgodba, mene, ki se ne morem odločit – al se mi pa samo ne da, in mojih las, ki zarad te zgodbe so, kakršni pač so. Zdravi in vsekakor zelo jaz. Zdej že zelo daleč čez polovico hrbta.

Rjuhe so še vedno bele, večeri včasih v dvoje – burni ali nežni, včasih solo ob sušiju in v pižami in v tišini. Jasno, da pride kakšen dan, ko me kaj, nekaj, karkoli, vrže iz tira in takrat tud jst iztirim, ampak tega ni veliko, res ne. Takrat se počutim, ne znam ubesedit, ampak kot tista svetlomodra ruta z roza cofki, ki sem si jo kupila v Valenciji. Je en red, ampak ga vseeno ni. Tak, kot ga jst rabim, drugim neviden. Na svetli podlagi pink pompom.

***
Nekaterih stvari nisem naredila pravično, to zdej vem. No, vedla sem že tud prej, ampak vseeno nisem naredila drugač. Ne da ne bi hotla, tko sem čutila, da mora tist hip bit. Da lohk par stvari zamolčim, da prihranim nekomu nekaj, sebi pa nekaj dodam. Brez bolečih vprašanj. Preprosto – čist sebično. Samo zase.
Ni mi žal.

***
Ne vem, če bom zmogla. Eni ‘commitments’ se mi enostavno zdijo preveliki. Preveč. Ne da mi je težko, to ne, z lahkoto jih živim, se pa občasno (no, v resnici redno) sprašujem, če je res vredno. So privilegiji in velikokrat mi je lepše in lažje, dejstvo pa je, da se ne počutim izpopolnjene. Več in drugač sem hotla. Preveč je že znanega in tolikrat že slišanega, preveč je tistih ‘oprosti’, ki jih nočem več slišat. Pa jih še kar poslušam. Jst sem pa hotla bit kukr ena princesa. Enkrat. Ne v smislu razvajanja z briljanti, fuck that. Hotla sem večere preživljat v postli s stopali na blazini in brat knjigo, hotla sem footmassage z mandlljevim mlekom in poljube po ta hudi črti od vrha do dol. Hotla sem si prinest steklenico vina v postlo in potem s konicami prstov, navlaženih v rdečem soku, risat po tistem hrbtu. Hotla sem ob Wonderful tonight plesat v temi sred dnevne, najbolj oldskul cheek by cheek. Hotla sem by my side. By my side. In jebeno t-shirt majco, ki diši po počasni noči.

***
Krasni dnevi so, pred šesto se zbujam ob soncu, ki skoz mini garderobno okno brutalno vdre v spalnico. To sem čakala celo zimo. Točno to. V gatah zjutri tavat po kuhinji in si skuhat kavo. Odgrnit C. Lacroix zavese v dnevni in zaljubljeno občudovat prelepe japonske javorje. Štiri imam, mogoče pet, šest, sedem. Pa oljko in rožmarin. Jst, srečnica.

Never underestimate a good girl and a decent vocabulary. Never.

insert II.

Posted: March 30, 2018 in Uncategorized

Zakaj od enih ljudi kljub vsemu ne moreš stran?
Zakaj jih ne moreš pozabit?
Kaj imajo, da se vračaš?
Al je mogoče hint v tem, da gre v resnici za ene nedokončane zgodbe, za kaj bi blo, če bi blo in te zadeve?

Ker, vem, tud če bi kaj blo, bi blo vse narobe. Fino je sanjarit. Naj tako ostane.

Sicer pa sem nocoj … ne vem, sitna, naveličana, v dvomih, pizda, besna sem. Ne znam točno ubesedit, ampak vem, da sem začutila tist filing. Ki sem ga že pozabila in ki ga nočem nikol več imet zabetoniranega v prsih.

Enostavno nočem in mogoče je cajt, da spakiram.